Hrvaški ovčar

Hrvaški ovčar sodi med precej redke pasme. Več o tej pasmi je za eno preteklih izdaj revije Moj pes povedala poznavalka Polona Bonač.

Zakaj hrvaški ovčar?

Prepričal me je njegov temperament: je glasen in energičen, vedno pripravljen na akcijo. Ker sem iskala psa za čimbolj raznovrstno kinološko udejstvovanje, se mi je zdel hrvaški ovčar s svojo agilnostjo, hitrostjo in usmerjenostjo v vodnika prava izbira.

Priljubljenost pri nas in po svetu?

Ne moremo ravno trditi, da je hrvaški ovčar posebej prepoznavna ali popularna pasma, vendar pa se njegova priljubljenost predvsem po zaslugi uspešnega udejstvovanja v športno-kinoloških disciplinah povečuje.

Vedenjske značilnosti?

Zaradi koleričnega značaja in hitrih reakcij težko rečem, da je hrvaški ovčar ravno najprimernejša družba za otroke, vsekakor pa ob primerni vzgoji lahko živi tudi v družini, kjer primerno nadzirajo tako psa kot otroka. Ponavadi se izrazito naveže na eno osebo in postane njegova senca. Druge družinske člane pa seveda sprejema, a jih ne upošteva v enaki meri kot svojega vodnika.

Do tujcev je večinoma zadržan, na vsak prihod tujca pa opozori z laježem. Nekateri hrvaški ovčarji želijo prihod tujcev v hišo preprečiti tudi z ugrizom, zato je dobra socializacija izjemnega pomena. Mladička moramo redno izpostavljati vsem mogočim situacijam v urbanem okolju, imeti mora dovolj stika z ljudmi in drugimi živalmi, sicer se njegova nezaupljivost lahko stopnjuje v zelo težavna vedenja, od prevelikega strahu do napadalnosti. Do drugih, neznanih psov ponavadi ne kaže pretiranega zanimanja. Nekateri dominantnejši predstavniki so bolj prepirljivi, a ob primerni vzgoji niso izrazito težavni. Do drugih hišnih živali so zelo tolerantni in nimajo izrazitega lovskega nagona.

”Lahka” ali bolj zahtevna pasma?

Hrvaški ovčar je sicer zelo učljiv, a zaradi svojega temperamenta, glasnosti, hitrih reakcij in potencialne reaktivnosti ne sodi med lahke pasme. V osnovno vzgojo in socializacijo hrvaškega ovčarja je treba vložiti kar nekaj energije in znanja, če želimo z njim v urbanem okolju sobivati brez večjih težav. Bolj kot dolge sprehode (v katerih sicer zelo uživa) potrebuje redno delo.

Za kakšne ljudi je primeren?

Hrvaški ovčar ni primeren za vsakogar. Če ne opravlja svoje osnovne funkcije (delo na kmetiji), sodi le v okolje, kjer bo imel dovolj zaposlitve, kar pomeni aktivno udejstvovanje v kateri od športnih panog. Nikakor ne sodi k ljudem, ki ne prenašajo lajanja oz. imajo za lajanje občutljive sosede. Sodi v delovne roke, k vodniku, ki ne išče stabilnega in umirjenega psa, ampak navitega psa s hitrimi reakcijami in velikim srcem. Hrvaški ovčar naj nikakor ne bo pasma, za katero se odločimo na podlagi zunanjega videza, še manj pa je to pes za ”nedeljske vodnike”. Je pes, ki si ga izberemo, ko že vemo, kaj bi z njim počeli.

Pasji športi?

Najbolje je seveda, če hrvaški ovčar lahko vsak dan opravlja naloge, za katere je bil vzrejen. Skozi zgodovino so se razvili v res vsestransko uporabne kmečke pse, ki svojemu lastniku pomagajo tako v hlevu kot na pašniku, čuvajo dvorišče in celo preganjajo glodavce. V takšnem okolju se hrvaški ovčar še danes seveda odlično počuti in je lahko zelo koristen. Če mu takšnega življenja ne moremo zagotoviti, se odlično obnese tudi v številnih pasjih športih. Izvrstno se obnese v agilityju, rally obedienceu in poslušnosti. Posamezni psi so se izkazali tudi v reševanju, a je za tak namen treba zelo previdno izbrati mladiča, ki ima dovolj samostojen značaj, ker so pasemsko nagnjeni k veliki odvisnosti od vodnika in jim ni do oddaljevanja, pa tudi samostojno ukrepanje jim ni po volji. Čeprav ne sodijo med službene pse, so nekateri primerni celo za šolanje vaj obrambe.

Negovanje kožuha, zdravje?

Kožuh ne potrebuje kakšne posebne nege, občasno ga je treba krtačiti, pogosteje, ko menja dlako. Glede prehrane ni problematičen, priporočljivo ga je hraniti s kakovostno hrano. Ker je zelo aktiven, lahko poje več kot veliko večji psi. Hrvaški ovčar je zelo zdrava pasma, ki pogosto dočaka visoko starost. Problema, ki se v pasmi sicer redko pojavljata, sta težave s ščitnico in epilepsija. Pred nakupom je priporočljivo dobro preveriti rodovnik oz. prednike izbranega mladiča, saj so določene karakteristike, kot sta denimo pretirana plašnost ali živčnost, dedne.

Pogovarjal se je Tone Hočevar