pasma Archives - Moj Pes

Katero pasmo izbrati glede na astrološko znamenje?

Zvezde imajo bojda vse odgovore. Tudi, katerega psa izbrati? Najboljša izbira glede na vaše astrološko znamenje je …

RIBI – FRANCOSKI BULDOG

Za ribe velja, da so polne presenečenj, enako velja tudi za francoskega buldoga, ki se prilagaja čustvom lastnika in poskrbi, da se vsi okrog njega smejijo.

OVEN – NEMŠKI OVČAR

Pogumni, odločni in goreči, ovne pogosto štejejo za najmočnejši astrološki znak in isto lahko rečemo za to poslušno in inteligentno pasmo. Skupaj jim bo vedno lepo.

BIK – SIBIRSKI HASKI

Biki iščejo psa, ki je močan in energičen, da ustreza njihovemu aktivnemu življenjskemu slogu. Haski je najboljša izbira, saj je izredno sočuten in skrben.

DVOJČEK – WEIMARSKI PTIČAR

Dvojčki potrebujejo pasmo, ki jim bo sledila. Ti lovski psi niso le hitri, radi imajo tudi dobro igro, ampak so tudi izjemno inteligentni in »zgovorni«. Brali si boste misli v vsakem trenutku.

RAK – ČIVAVA

Pogumni raki, vaš idealni spremljevalec je kreativen in spontan, tako kot vi. In ker so čivave znane po svoji čudaškosti in neustrašnosti, ni boljšega ujemanja. Ta mali kuža bo vaš najboljši prijatelj.

LEV – ZLATI PRINAŠALEC

Zlati prinašalec je zvest, energičen in dobesedno vesel pes – tri lastnosti, ki se ujemajo z astrološkim znamenjem leva.

DEVICA – SHIBA INU

Devica velja za najbolj inteligentno astrološko znamenje, zato jim odgovarjajo ti japonski lovski psi, ki so znani po svoji neodvisnosti in spretnosti.

TEHTNICA – AVSTRALSKI OVČAR

Tehtnice v vseh stvareh cenite ravnotežje in ta pasma je v enaki meri igriva in resna. Ne glede na to, ali ste pripravljeni na igro ali preprosto gledate, da bi se pocrkljali na kavču, vam bo ljubeč avstralski ovčar ustregel.

ŠKORPIJON – LABRADOREC

Tako kot škorpijoni tudi labradorci cenijo predvsem zvestobo. Znano je, da te dobrodušne živali s svojimi lastniki tvorijo globoke vezi vseživljenjskega prijateljstva.

STRELEC – ANGLEŠKI BRAK

Brak ima vedno svoj nos ob tleh, saj išče zanimive vonjave, tako kot strelec priložnost za naslednjo avanturo.

KOZOROG – ČOV ČOV

Kozorogov krog zaupanja je majhen, a ko enkrat spozna tega ponosnega psa, bo zagotovo naredil prostor še za enega.

VODNAR – VIŠAVSKI TERIER

Dolgčas ni v vodnarjevem besedišču, kar pomeni, da potrebuje tega malega psa ob sebi, ki vedno s seboj prinese navdušenje. Terier potrebuje lastnika, ki je vedno pripravljen na igro.

B.B (vir: PureWow)

Pomsky ali mini haski – ljubka kepica, ki sproža številne kritike o smislu dizajnerskih pasem

Pomsky je križanec med sibirskim huskijem in pomerancem. Pasma je relativno mlada in še nekoliko neraziskana.

Vsekakor je pomsky plod številnih debat o ustvarjanju tovrstnih dizajnerskih pasem, ko gre za križanje dveh tako različnih pasem, v tem primeru je kontraverzna že razlika v velikosti. Na eni strani neodvisen in samosvoj sibirski haski, na drugi strani pa družini predan cartljivec pomeranec. Pri takšnih mešanicah, ki sicer rodijo neverjetno simpatično kosmato kepico, je vedno prisoten strah, da ni edini razlog za stvaritev zgolj in samo estetski, torej – kot bi zapisal naš kolumnist Tone Hočevar – da si ne manejo rok v ozadju predvsem trgovci z novci. O tem, kako bo z zdravjem tega psička in kakšno življenje ga čaka, velikokrat razmišljajo minimalno ali nič.

Pri takšnih mešanicah, ki sicer rodijo neverjetno simpatično kosmato kepico, je vedno prisoten strah, da ni edini razlog – denar.

Pomanjšan haski, haski za v naročje in še kar nekaj je imen, ki opisujejo pomskyja. Na videz si je bolj ljubkega psa težko zamisliti, zato ni čudno, da je v kratkem postal neverjetno priljubljen po vsem svetu. Med seboj običajno križajo samico pasme haski in samca pasme pomeranec. Če je vse prav, ima pomsky veliko energije, je izjemno igriv in inteligenten pes. Po ‘haskijevi’ strani lahko podeduje težave z očmi in displazijo kolkov, po drugi strani pa težave s kožo. O ostalih težavah, predvsem pa o prihodnosti te pasme pa lahko samo ugibamo.

O Pomskyju iz prve roke

Pogovarjali smo se s Tajdo Lah in njenim partnerjem Matkom iz Maribora, ki sta nam to mini mešanico haskija in pomeranca pobližje predstavila.

Tajda je že nekaj let spremljala pomerance preko spletnih medijev ter se zanimala za nakup. Ko pa je nekoč med brskanjem zasledila pasmo Pomsky, se je vanjo zaljubila na prvi pogled in partner jo je z malo Minnie presenetil na njen rojstni dan. Tajda o pasmi ni vedela veliko, saj je izjemno redka. Prevladal je predvsem videz pasme in sproti sta se z partnerjem učila in opazovala vedenje njune Minnie, kaj ji najbolj odgovarja, kako se z njo obnašati in kako jo vzgajati. K njima je pripotovala z letalom iz Kanade.

»Minnie je izjemno učljiva in poslušna, je pa res, da se moj partner ogromno ukvarja z njo« jo pohvali Tajda, ki pove, da je njena psička do otrok in članov družine izjemno zaščitniška. »Ko sva dobila otroka, naju je iskreno malo skrbelo, kako se bo vse skupaj odvijalo vendar je najinemu Lucasu kot nadomestna mati, saj ga varuje pred drugimi.« nekoliko v šali doda Tajda. In hkrati, da je ena negativna lastnost prav to, da je včasih Minnie celo nekoliko preveč zaščitniška. Tistega, kar je »njeno« ne želi deliti z drugimi.

O negi sogovornica pravi, da ni pretirano težka, saj ima srednjo dlako brez vonja. »Enkrat na mesec jo peljeva na kopanje in striženje krempeljčkov, ostalo pa praktično ni potrebno, razen pogosto krtačenje dlake,” pove Tajda. Primerno bivalno okolje je vsekakor stanovanje ali hiša in ne zunanji prostor. Predvidena življenjska doba je od 10 do 14 let.

Suzana Moro, Špela Šimenc

Ameriški buldog

Ameriški buldog, močan, velik, aktiven, samozavesten pes, izjemno zvest svojemu lastniku, z veselim značajem. Lahko bi ga poimenovali kar »srečen pes«.

Rad ima družbo drugih psov in ljudi. Ker ima nekoliko prisrčno »klovenski« karakter, človeka prav velikokrat spravi v dobro voljo in smeh. Z otroci je potrpežljiv, saj je po naravi tudi zelo igriva pasma tako, da je primeren tudi za družine z otroki. Vsekakor je kot tudi pri ostalih psih, zelo pomembna socializacija psa in priporočljiv je za nekoliko bolj izkušene lastnike torej za ljudi, ki imajo predhodne izkušnje s psi in nikakor ne za začetnike.

Vsekakor je, kot tudi pri ostalih psih, zelo pomembna socializacija.

Za tiste manj izkušene, sogovornica Lea Salmič, vzrediteljica in predsednica Slovenskega kluba za ameriške buldoge predlaga, da si izberejo samico. »Te so načeloma bolj predane, manjše in s tem lažje fizično obvladljive, ter manj svojeglave. No, ne glede na spol, pa je potrebna vztrajnost in doslednost, ker so včasih zelo trmasti in hočejo uveljaviti svoj prav, temu bi lahko tudi rekli »jeklena« volja buldogov», dodaja Lea.

Lea Salmič, predsednica Slovenskega kluba za ameriške buldoge

Slovenski klub za ameriške buldoge

Slovenski klub za ameriške buldoge je bil ustanovljen 2007, ustanovitelja sta bila Marjana in Enriko Skokić, ki sta pasmo leta 2003 pripeljala v Slovenijo in z vzrejo vrhunskih psov začela zgodovino ameriškega buldoga v Sloveniji. Njegov prednik je starodavni buldog iz 17. stoletja. Takrat so pasmo uporabljali za pasje borbe, borbe z biki in kasneje za čuvanje posestev, kmetij, živine ter tudi za lov na medvede. Po 2. svetovni vojni je bila pasma na robu izumrtja, nato sta v 70. letih prejšnjega stoletja, Američana John D.Johnson in Alan Scott začela z selektivno vzrejo dveh različnih tipov pasme in s tem vzredila modernega ameriškega buldoga.

Prva linija se imenuje po gospodu Johnsonu, tudi klasičen ali “bully” tip mu pravimo. Psi te linije so večji, močnejši, z bolj okroglo glavo in krajšim gobcem. Linija Scott, drugo ime je tudi standardni ali “perfomance” tip, pa je manjša, bolj atletske postave in ima daljši gobec. Največ ameriških buldogov na svetu pa je hibridov, se pravi mešanih iz teh dveh linij. »Sicer obstaja še nekaj linij, vendar v zelo majhnem številu, « dodaja Lea. Ravno zaradi velikega razpona pasemskega standarda, FCI pasme ne priznava. S klubom pa bi radi dosegli čim manjšo raznolikost med pasmo, kvalitetne pse v Sloveniji in jo obširneje predstavili tistim, ki jo še ne poznajo.

Šolanje in socializacija

Pri tej pasmi, kot pa tudi pri večini ostalih, je socializacija ključna za uspešno sobivanje s človekom in z drugimi psi. Lea Salmič zato priporoča obisk pasje šole, četudi se skrbnikom zdi, da imajo dovolj znanja, da sami izšolajo psa. Poleg tega je z njimi prijetno delati, saj radi sodelujejo, sploh v zameno za kakšen priboljšek. So zelo učljivi, zato s pravo voljo in zadostnim znanjem, ameriškega buldoga brez težav lepo vzgojimo. Tudi sam temperament se z zgodnjim šolanjem lahko pravilno izoblikuje, v kolikor dobite mladiča nagnjenega k dominantnemu vedenju. Je pa vse skupaj veliko lažje, če ima skrbnika, ki je enako, ali še bolj samozavesten in dosleden.

So zelo učljivi, zato s pravo voljo in zadostnim znanjem, ameriškega buldoga brez težav lepo vzgojimo.

Videz

Ameriški buldog je močne, mišičaste konstitucije, širokih ramen in prsi, s 30 – 40% bele barve, kombinirane s svetlo rjavo, rdečo, temno rjavo in tigrasto. Čista črna barva ni dovoljena.

Nega

Nega je preprosta in nezahtevna. Dlaka je kratka in mehka, da ostane lepa in bleščeča je potrebno krtačenje enkrat tedensko, v obdobju menjave dlake pa lahko tudi vsakodnevno. Malo več skrbnosti zahtevajo gube, ki jih je potrebno pri nekaterih posameznikih čistiti oz. obrisati vsak dan, odvisno koliko so izrazite. Kopanje in čiščenje ušes samo po potrebi, kremplje pa si večinoma zbrusijo sami, s hojo po trdih površinah, saj so to zelo veliki in težki psi. Zaradi »požrešnosti«, so lahko nagnjeni k debelosti, zato jim je nujno potrebno odmerjati količino hrane in nikakor ne pustiti, da pojedo, kolikor želijo.

Zdravje

Pasma ameriški buldog naj ne bi imela veliko dispozicij, saj je to relativno mlada pasma. Drži pa, da so vedno bolj »popularni« zato je pomembno izbrati preverjene vzreditelje, saj je tako manj možnosti za kakšne genetsko pogojene zdravstvene težave. Ker je to velika in dokaj težka pasma, je možnost težav s sklepi, displazije kolkov ali komolcev, možne so tudi težave s hrbtenico. Zaradi velikih oči je možna uvihanost vek, navznoter ali navzven, dominanca bele barve dlake pa lahko povzroči težave s kožo ali alergije, tudi gluhost. »Po mojih izkušnjah, so takšne težave res redke« pravi Lea in poudari: »to je brahiocefalična oz. kratkogobčna pasma, zato je potrebna večja pazljivost v toplejših dneh, saj se lahko hitreje pregrejejo«.

Življenjska doba ameriškega buldoga je nekje od 10 do 12 let, nekateri živijo tudi dlje.

Avtorica: Suzana Moro

Keeshond – nasmejani Nizozemec

Največji predstavnik nemških špicev je tipični član širše družine špicev.

O tem se lahko prepričamo na prvi pogled, saj si s svojimi sorodniki (med katere sodijo drugi nemški špici, samojed, finski špic, italijanski špic, norveški losovec …) deli robustno, kvadratasto telo, pokončna, majhna uhlja, čez hrbet zavit rep, dolgo dvojno dlako in pozoren značaj.

Nemški volčji špic, imenovan tudi keeshond (izg. »kejzhond«), izvira z Nizozemske in je bil imenovan po nizozemskem patriotu v 18. stoletju, Cornelisu (Kees) de Gijselaarju, ki je vodil upor proti rodbini Orange, vladajoči kraljevi rodbini na Nizozemskem.

Pasma je postala simbol upornikov (in po porazu upornikov izgubila marsikaterega predstavnika, saj so se jih lastniki odkrižali, da jih ne bi povezovali s poraženimi uporniki). Beseda »keeshond« je skovanka besed »kees«, ljubkovalno ime za Cornelisa, ter besede »hond«, nizozemske besede za psa. Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice, od največjega, torej volčjega špica, do najmanjšega, pomeranca. Edina razlika med nemškimi špici je v njihovi velikosti in obarvanosti.

Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice.

Prvi standard za nemškega špica je bil objavljen v Berlinu leta 1880, klub za nemške špice pa je bil ustanovljen 1899, veliko pred nizozemskim klubom, ki je nastal leta 1924. Kljub intenzivnim prizadevanjem navdušencev, da bi keeshond postal samostojna pasma, FCI (Mednarodna kinološka zveza) pasme ni priznala; zaradi skupnega nastanka in začetkov na Nizozemskem in v Nemčiji ter enakih telesnih in značajskih značilnosti sta tako keeshond in nemški volčji špic uradno ista pasma.

Kar nekaj je keeshondov, ki sodelujejo v različnih pasjih disciplinah, kot so agility, reševanje, poslušnost ali rally obedience, v tujini jih imajo tudi za terapevtske pse, saj so radi v središču dogajanja in za primerno motivacijo tudi pokažejo naučene trike, radi pa se tudi crkljajo. Pri delu z njimi pa moramo biti potrpežljivi, dosledni in zbrani, saj našo negotovost ali nedoslednost s svojim bistrim umom in občasno trmo hitro izkoristijo v svoj prid.

Izsek prispevka avtorice Urške Medvedšek, ki je bil objavljen v reviji Moj pes

Najboljši pasji sopotniki za tiste, ki bodo prvič imeli psa

Prvič postati pasji skrbnik je nekaj najbolj navdušujočega, hkrati pa tudi malce napornega. Kako izbrati pravega psa zame, za moj življenjski stil?

Najprej razmislimo, kakšen je naš življenjski stil – iščemo pasjo družbo, ki bo rada z nami poležavala na kavču, ali iščemo sopotnika pri zelo aktivnem načinu življenja?

Če smo se odločili za pasemskega mladička in ne za posvojitev iz zavetišča, potem je treba razmisliti o izbiri pasme. Na svetu jih je ogromno, pa še vedno nove nastajajo. Vse potrebujejo svojega človeka in njegovo ljubezen, je pa res, da so nekatere pasme psov bolj zahtevne od drugih. Veliko pa je seveda odvisno od posameznega psa, toda dejstvo je, da vse pasme niso primerne za tiste, ki bodo prvič postali pasji skrbniki.

Nekaj pasem, ki so primerne za prve pasje skrbnike:

Bokser

Če iščete srednje velikega psa z veliko energije, je igrivi bokser prava izbira. Je zvest pes, ki splete trdno vez s svojo družino. Zahteva precej aktiven življenjski slog, glede nege pa ni zahtevna pasma.

Yorkshirski terier

Idealen ‘začetni’ pes za vse, ki želite psa, ki se ga da ‘pospraviti’ v naročje. Yorkieji obožujejo sprehode, tekanje in igro. Čeprav so majhni, imajo lahko precej veliko energije. Znajo biti trmasti, sicer pa za to pasmo pravijo, da imajo predstavniki levje srce. Pripravljeni pa bodite na precej zahtevno nego ter pogosto krtačenje.

Kodrasti bišon

Odličen pasji sopotnik, pripravljen na učenje in prilagodljiv na različne življenjske stile. Je živahen, zahteva veliko pozornosti in ne laja veliko. Najbolj srečen je v krogu svoje družine, saj težko prenaša samoto. Nega je zahtevna, a redni obiski pasjega salona to hitro rešijo.

Labradorec

Eden najbolj priljubljenih srednje velikih psov se pogosto znajde kot prvi pes v družini. Zvestoba je njegova prva ‘kvaliteta’, splete tesno vez s svojo družino. Je aktiven, igriv in pameten, potrebuje pa družino, ki bo zadostila njegovim precejšnjim potrebam po aktivnosti in mentalni stimulaciji. Nega ni zahtevna.

Kontinentalni pritlikavi španjel (metuljček)

Metuljček je majhen in zdi se ranljiv, a je precej aktiven in neustrašen. Dobro se počuti v naročju, toda pred tem potrebuje pravšnjo mero aktivnosti. Velja za veselo, prijazno in prilagodljivo pasmo.

Pomeranec

Pameten in aktiven pes s puhastim kožuščkom, ki pa sploh ni tako zelo zahteven za negovanje, kot se zdi na prvi pogled. Potrebuje redne sprehode in obožuje igro. Brez pravilne vzgoje pride na plano njegova trma. Na pozitivno in konsistentno šolanje se dobro odzovejo, veljajo za izjemno inteligentno pasmo. Pomeranec najlažje splete vez z eno samo osebo, toda delujejo tudi v večji družini.

Pudelj (pritlikavi koder)

Pudelj velja za eno najbolj inteligentnih pasem. Je prilagodljiv in navezan na družino, s katero mora živeti skupaj v stanovanju. Je zelo učljiv in ob stabilnem vodniku lahko postane najboljši pasji sopotnik. Potrebuje veliko pozornosti in vsaj en daljši sprehod na dan. Njegova nega spada med bolj zahtevne.

Kavalir kralja Karla

Ljubeč, nežen, eleganten, pozoren in razmeroma tih pes s pogledom mladička velja za izjemno pogumnega. Je družaben, igriv in prilagodljiv, pa tudi občutljiv. Včasih pasmo primerjajo z mačkami, saj s posedanjem in nekaterimi drugimi obnašanji spominjajo na njih. Njegova dlaka precej odpada in nasploh potrebujejo kar nekaj nege.

Zlati prinašalec

Če bi med vsemi pasmami morali izbrati najbolj družinskega psa, bi to najverjetneje postal zlati prinašalec. Je vesel, družaben, zvest, pozoren, pameten, prilagodljiv in aktiven. Pa tudi dober čuvaj, ki vedno opozori, ko je nekdo pred vrati. Med osnovno nego spadata dnevno krtačenje in redno umivanje.

Bernski planšarski pes (pogovor z Mojco Sajovic)

O bernskem planšarskem psu skozi oči dolgoletne predsednice Slovenskega kluba za bernske planšarske pse in velike poznavalke – Mojce Sajovic.

Zakaj bernski planšarski pes?

Vedno se vračam na trditev dr. Bernda Guenterja, da je berni poseben pes za posebne ljudi. Ima medvedjo postavo, v kateri se skriva nežna pasja duša. In je konkreten pes z vsemi pasjimi lastnostmi: kot vse druge ga je potrebno vzgojiti, zaposliti, se z njim ukvarjati, pri tem pa upoštevati njegova čustvena stanja. To je spolzek teren, za nekatere prezahteven, in ne dobijo, kar od psa pričakujejo, nesrečen je pa tudi pes. Z dobro vzgojenim in socializiranim psom, ki smo ga kupili pri vestnem in izobraženem vzreditelju, pa je življenje čisto veselje.

Odlike in slabosti pasme?

Njegova velikost in malce zahtevnejša nega dlake spadata med slabosti, prav tako tudi lastnost, da (z znanstvenimi testi dokazano) slabo prenaša samoto. Ker je to delavna pasma, je bernski planšarski pes izredno učljiv, seveda v mejah njegovih fizičnih zmožnosti, sočuten, veseli se sodelovanja s svojim človekom. S pravilno vzgojo, socializacijo in habituacijo je idealen življenjski sopotnik, če hkrati izberemo mladička iz vzreje, kjer poznajo svoje naloge.

Pri vzgoji in šolanju ta pes ne prenese grobosti. Vse, kar z njim počnemo, bo naredil z veseljem, če ga bomo primerno motivirali in spregledali njegove napake. Velika pasma precej pozno odraste – pri dveh letih in pol – zato je ves ta čas namenjen vzgoji. Mala šola je zelo priporočljiva!

Značaj?

Pri berncih je značaj njegova največja odlika. Zna brati svojega človeka in če so izpolnjeni vsi pogoji, res lahko z njim delimo svoj vsakdan in mu zaupamo. Njegova pripravljenost za delo in velika potreba po družabnosti ga uvrščata v sam vrh seznama priljubljenih psov. Do otrok je zaščitniški, čuvanja se sčasoma priuči, vendar to ni njegova prvobitna naloga. Samičke so boljše čuvajke od samcev. Že od malega ga vzgajamo, da ni vsiljiv do ljudi, drugih psov, otrok, …. kar je zaradi njegove velikosti lahko včasih moteče. Samci včasih merijo moči med sabo, zato je morda priporočljiva kastracija. Nikakor ne priporočam prezgodnje kastracije, ki prinese več škode kot koristi.

Kakšne potrebe ima?

Poleg družbe svojih ljudi nima velikih potreb. Zadovoljen je z enim dolgim sprehodom in enim krajšim. Poleti je nujno potrebno vstati malo prej in sprehod opraviti v jutranjem hladu, pozimi bo berni z veseljem polenaril skupaj z vami. Rad seveda nekaj počne, karkoli, kar bo zaposlilo oba, psa in človeka. Na sprehodih bo prijeten sopotnik. Z veseljem bo vlekel voziček: s posnemanjem starejših bo to veščino zelo hitro osvojil.

Njegovo bivalno okolje?

Njegovo bivalno okolje je naše bivalno okolje. Pri nas smo že pred dobrima dvema desetletjema »odkrili« pasja vratca, skozi katera se sprehajajo v hišo in iz nje vsi naši psi, pa tudi mački. To omogoča svobodno izbiro bivalnega okolja: notranjost hiše ali ograjen vrt. Poleti je izbrana prva možnost, pozimi pa obvezno druga.

Za kakšne ljudi je primeren?

Nakup bernskega planšarskega psa svetujem le uravnoteženim, umirjenim ljudem, ki imajo dovolj prostega časa, morda mlajšim fizično aktivnim upokojencem. Mlade družine imajo običajno veliko časovnih obremenitev, zato je pametno, da imajo lastniki v rezervi dodatno pasje varstvo pri babici in dedku. Psi so na splošno bolj zadovoljni v krdelu, za bernske planšarske pse to še posebej velja. Posebne okoliščine, ko pride v družino dojenček, ali dobimo psa, ko so otroci manjši od sedmih let, je potrebno temeljito pretehtati. Berni je odličen tovariš v igri, zaupnik, motivator, vendar se za psa odloči vedno odrasla odgovorna oseba in za psa tudi v celoti skrbi.

Pasji športi so za bernca razmeroma velik zalogaj: vse je odvisno od njegove konstitucije. Lažji in tisti nežnejše konstitucije bodo morda uspešni pri agilityju, celo pri reševalcih, vendar je dolgoročno gledano bolje, da se odločimo za manj težavne športne discipline. Če smo naklonjeni tekmovanju, potem morda pride v poštev rally obedience (RO). To je športna disciplina, kjer vodniki in psi na progi, ki jo vnaprej pripravi sodnik, opravljajo predpisane, med seboj povezane naloge. Bernci pa so se odlično izkazali kot terapevtski psi. Navsezadnje je bil prvi šolani terapevtski pes pri nas bernski planšarski pes; tudi zdaj jih deluje več v različnih društvih za terapijo s pomočjo živali.

Negovanje kožuha?

Dolga dlaka zahteva več pozornosti kot kratka, se pa kožuh tudi razlikuje in ni pri vseh psih enako gost. Načeloma mora biti dlaka skladno s standardom svilnata in rahlo valovita. Steriliziranim psičkam in kastriranim samcem se kakovost dlake sčasoma spremeni. Tedensko česanje je obveza, ki je ne smemo zanemariti. Obisk pasjega frizerja ne bo odveč, da psa temeljito skopa in razčeše. Kožuh je v zimskih mesec pravi okras bernskih planšarskih psov, poleti pa je živeti, hoditi, plavati, … v njem prava muka, zato nekateri lastniki pse ostrižemo. Pes vročino veliko lažje prenaša, hitreje se osuši, veterinarji pa nimajo nič proti, saj so pastirske pse včasih pastirji strigli hkrati z ovcami, da so jih lažje negovali. Seveda taka praksa za razstavne pse žal ne pride v poštev. Moja psička striženje spomladi komaj čaka, ker ima resnično nenavadno bujen kožuh.

Prehrana?

Kakovostna hrana je že pri mladičku zelo pomembna, saj so njegove potrebe velike. Res je, da psa ne smemo preveč porediti, vendar ga je treba v času hitre rasti oskrbeti z vsemi hranilnimi snovmi, ki jih tako velik organizem potrebuje. Tega se nekateri lastniki niti veterinarji ne zavedajo dovolj in zato videvamo pse prenežne konstitucije, presuhe in take, ki ne bodo nikdar razvili dovolj mišične mase. Briketirana hrana je pri mnogih lastnikih bernijev že dlje časa v nemilosti, tudi zaradi povečane nevarnosti za zasuk želodca. Hranjenje s surovo hrano se odlično obnese tudi pri bernskih planšarskih psih. Ker je uravnoteženo sestavljena lahko dostopna v trgovinah, potrebujemo le dovolj velik zmrzovalnik.

Kožuh je v zimskih mesec pravi okras bernskih planšarskih psov, poleti pa je živeti, hoditi, plavati, … v njem prava muka, zato nekateri lastniki pse ostrižemo.

Dedne hibe in bolezni?

Nižanje vzrejnih standardov pred slabim desetletjem je naredilo precej škode in meja med bernskimi planšarskimi psi z rodovnikom in med tistimi brez njih je precej zabrisana. Rentgensko slikanje kolkov in komolcev ter ramenskih sklepov je za pridobitev vzrejnega dovoljenja obvezno, vendar so dovoljene paritve s komolčno displazijo, kar je škoda. Z ramenskimi sklepi bernci doslej niso imeli težav in je obvezno rtg slikanje zgolj »kozmetika«. Bolj zaskrbljujoče so klopne bolezni, za katere so bernci precej občutljivi. Sklepam, da je vzrok v oslabljenem imunskem odzivu organizma. Stres je eden od dejavnikov, ki vpliva na to. Po drugi strani pa prezgodnja sterilizacija oz. kastracija prav tako povzročata razvojne bolezni. Na koncu je potrebno omeniti, da veliko bolezenskih težav, ki jih lastnik slabo prepoznava, povzroči uporaba zatezne ovratnice. Priporočam uporabo kakovostne oprsnice.

avtor: Tone Hočevar, fotografije: Katja Vogrinec

Veličina nemške doge skozi 13 fotografij

Nemška doga velja za eno največjih pasem na svetu, njen predstavnik Freddy, ki meri en meter in 35 centimetrov od šap do ramen, pa drži rekord kot najvišji pes na svetu.

Najvišji poznan predstavnik te pasme pa je bil leta 2014 preminuli Zeus, ki je meril kar en meter in 118 centimetrov. Pasme se drži tudi ime ‘nežni velikan’, saj so predstavniki pasme kljub svoji velikosti precej plašni, ter zelo ljubeznivi in nežni. Držijo se jih še pridevniki: potrpežljivi, igrivi, zvesti, zanesljivi, mirni in dostojanstveni. Vsekakor se nemške doge ne zavedajo svoje veličine.

Nekaj simpatičnih fotografij:

‘Louis ima novega prijatelja’

Slepa Lily in njen spremljevalec Maddison na sprehodu

Selfie? Ni problem!

Popoldanski pogovor

Scooby Doo?

Siesta

‘Pridi se igrat, no!’

Mama in mladiček

‘Hočem v naročje’

Šap(ic)a 4-mesečnika

‘Kupite si svoj kavč!’

Najboljša prijatelja

Počitek

Nizozemski ovčar

Nizozemski ovčar je med ljubitelji pasjih športov sicer dokaj poznana pasma, a je vseeno zelo redka, tako v svetu kot v Sloveniji, kjer živi le nekaj predstavnikov te pasme.

Vedno aktiven in pozoren ter inteligenten ovčar je lahko zelo dober ovčarski in pastirski pes, obenem pa je zaradi svoje velikosti, hitrosti in okretnosti odličen tudi pri zelo različnih pasjih športnih.

Pripaden in vedno pozoren

Nizozemski ovčar je zelo pripaden in vedno pozoren, aktiven, samostojen in vztrajen. Ima odličen karakter pastirskega psa in je vedno pripravljen poslušati navodila.

Odlično sodeluje s svojim človekom, a je obenem samostojen, ko se to od njega pričakuje.

Pasmo poznamo v treh različicah dlake. Najbolj pogosti so kratkodlaki nizozemski ovčarji s tigrasto obarvanim kožuhom. Samci so veliki od 57 do 62 centimetrov, samice pa od 55 do 60 centimetrov.

Nizozemski ovčar v Sloveniji

Nizozemski ovčar je zelo redka pasma; tako v Sloveniji kot tudi v svetu. Marsikdo jih zamenja za belgijskega ovčarja, saj sta si po konstituciji zelo podobna. Pogovarjali smo se z Anjo Brumec in Borisom Šefom, ki imata psičko Rino te pasme. Kot pravita, sta v Sloveniji našla samo peščico čistokrvnih nizozemskih ovčarjev in nekaj od njih ni niti iz slovenske vzreje. Pogosto ju ljudje ustavljajo na cesti in sprašujejo, katere pasme je njuna Rina.

Zgodba Anje, Borisa in Nizozemske ovčarke Rine

Odločitev za to pasmo je pri Anji in Borisu padla na podlagi zastavljenega cilja – ta je bil podrejen namenu, da pes v prihodnosti nadomesti Anjino psičko Janis, ki je bila pes pomočnik. Pes je moral imeti vse kvalitete in presegati vse normalne normative, če pogledamo samo tisti strog delovni nagon in naravno inteligenco.

Ob tem je pes moral imeti zdrav značaj, stabilen temperament, občutek za ljudi in družino. Želela sta, da je dovzeten za spremembe okolja in da ima v sebi dovolj obrambnega nagona, da bi lahko obvaroval Anjo v primeru nevarnosti. Vlogo sta igrala tudi primerna velikost in dlaka, da lahko pes potuje v vseh prevoznih sredstvih.

Anja je tudi zelo aktivna in veliko časa preživi v naravi, zato je potrebovala psa atletske postave, ki bi jo lahko spremljal na dolgih sprehodih, kolesu …

»V najini Nizozemski ovčarki Rini, ki je sedaj stara 21 mescev, sva dobila vse to in še več. Poleg izrednega nagona po plenu, ljubezni do dela, hitremu učenju, dovzetnosti za vse novosti, je psička pravi klovn, ki naju razveseljuje vsak dan znova,« pravita Anja in Boris. Posebej poudarita njeno voljo in željo po delu. »Rina potrebuje stimulacijo, igranje, načrtne treninge vseh treh disciplin (midva trenirava po programu IPO – sled, poslušnost, obramba) vsak dan. Kar se tiče same stimulacije, ima ogromno kapaciteto, kar pa se tiče fizične kondicije, pa še več.«

Sogovornika izpostavita še to, da je pasma, ker je tako redka, še vedno zelo zdrava. Njihova dlaka je voskana, zato je zelo odporna na vremenske vplive, in ker je kratka, tudi izpadanja ni veliko. Kopanje se odsvetuje, razen če je to nujno potrebno, česanje pa ni potrebno.

Nizozemski ovčar ni za vsakogar

Boris in Anja nikakor ne bi priporočala te pasme psa samo kot družinskega psa ali za nekoga, ki je v službi 8–10 ur dnevno in se nima časa ukvarjati z njim. »Ni težava v tem, da se pes naveže samo na enega človeka ali kaj podobnega. Nizozemski ovčarji so s pravo socializacijo v prvih mesecih življenja zelo ljubeznivi do vseh ljudi, otrok in živali, vendar, če niso dovolj stimulirani in utrujeni, znajo biti precej naporni. Dajo ti jasno vedeti, da so tam in da potrebujejo pozornost. Ker so zelo socialni, pogrešajo človeško družbo, če so predolgo sami,« pravita.

avtor: Urška Krivec

Francoski buldog

Ljubezniv, prilagodljiv, igriv pes, ki ne laja pretirano in po nepotrebnem, je odličen družinski kužek, saj je zaradi svoje velikosti primeren za potovanja s svojo družino oziroma lastnikom kamorkoli. Odlikuje ga tudi pogumen značaj, hkrati pa ne potrebuje veliko gibanja in nima izrazitega vonja.

To živahno, bistroumno in družabno pasmo psov, ki mora obvezno živeti skupaj z družino v stanovanju ali hiši, velikokrat označujejo kot nadvse primerno za prvega psa, družine z otroki in manj aktivne posameznike. A v resnici so za lastnike francoski buldogi še veliko več: nekateri izpostavljajo komično osebnost tega psa in ga opisujejo kot radovednega, pa vendar nadvse poslušnega psa, ki rad ugaja lastniku, druge očara njihova igrivost, potrpežljivost ter dobro razumevanje z otroki in drugimi živalmi, tretji uživajo v crkljanju in poležavanju z njim, čeprav sočasno priznavajo, da so francoski buldogi praktično že v naslednjem trenutku pripravljeni na akcijo.

Kaj se je zgodilo z repkom?

Ta močni, kratkonogi pes z majhnim telesom ima med 30 in 35 centimetrov plečne višine in tehta med 10 in 15 kilogrami, njegovo življenjsko dobo pa običajno ocenjujejo na 10 do 12 let. Tipičen zanj je top obrazni del lobanje in visoko nošena uhlja. Glava je široka in kratka, na obraznem delu ima gube. Jezik in zobje se ne smejo videti iz zaprtega gobca. Oči so temne, okrogle in rahlo izbočene. Hrbet je širok in mišičast, križec blago padajoč. Dlaka je kratka, mehka in sijoča, njene barve so lahko črna, progasta, jelenje rjava, bela s črnimi lisami, krem, lahko je celo tribarvna.

Resnična posebnost francoskih buldogov je njihov rep, ki je sicer kratek, vendar deluje, kot da bi bil večkrat zlomljen.

Neodvisen mislec, ki ni rad sam doma

Francoski buldog je družaben, prikupen in bistroumen spremljevalec za nešportne ljudi. Zelo rad je del družine, močno se naveže na lastnika. Ti psi niso samo zelo občutljivi na ton vašega glasu, zelo hitro ugotovijo tudi slabo razpoloženje v vaši hiši. Pa vendar ima vsak francoski buldog svojo lastno in edinstveno osebnost: največkrat so neodvisni misleci, inteligentni, z malce nagajivo platjo. Čeprav imajo občasne napade izjemne energije, bodo večino časa raje spali in poležavali. Je zelo pameten pes, ki ga je treba vzgajati z ljubeznijo.

Ni posebno podredljiv, njegov izraz obraza pa naj bi bil še posebej zgovoren.

Nega in prehrana

Kot pasma je precej nezahteven, važno je le, da je v tesnem stiku s svojim lastnikom oziroma svojo družino, da živi z njimi v stanovanju ali hiši. Za vzdrževanje dlake zadostuje redno krtačenje z gumijasto rokavico za ščetkanje in kopel največ enkrat na mesec, še bolje na dva meseca. Paziti je treba, da redno očistimo tudi kožo pod gubami, kjer se nabere in zadrži največ nečistoče, da ne bi prišlo do nepotrebnega kožnega vnetja. Priporočljivo je tudi redno krajšanje krempljev.

Dedne hibe in bolezni

Francoski buldog spada med t. i. brachiocefalične pasme. To povzroča veliko težav pri dihanju, saj njihov dihalni trakt ne omogoča prostega pretoka zraka v in iz pljuč. «Brahicefalni respiratorni sindrom prizadene različna področja dihalne poti. Takšni psi imajo zelo ozke nosnice, podolgovato mehko nebo, zožen sapnik in ohlapne grlne mišice. Dihanje skozi usta in manj skozi nos povzroča hrupno dihanje ali smrčanje. Pri večjih naporih lahko privede do večjega respiratornega stresa ali celo srčnega zastoja, saj se takšni psi težje ohlajajo,« pove veterinarka dr. Jana Zavrtanik.

Zaradi kratkih smrčkov moramo biti pri francoskih buldogih zelo pozorni, da se ne pregrejejo, v vročih poletnih dneh se najbolj priporoča zadrževanje psa v klimatiziranih prostorih.

Prav tako ta pasma psov ne prenaša najbolje mraza. Čeprav francoski buldog rad hodi in obožuje sprehode, mu telesni napori ne ustrezajo najbolj, tek ali jogging pa mu celo škodujeta. Nagnjeni so tudi k težavam s hrbtenico, saj se pogosto rodijo z deformiranimi vretenci.

Med težavami velja omeniti še pogoste alergije, srčne napake in težave z očmi, popaziti pa velja tudi na njihov želodec. Pogost pojav je čezmerna telesna teža, saj pasma ni dovolj fizično aktivna, zato priporočajo dva do tri manjše obroke dnevno.

Odnos do družine in okolice

Francoski buldog ima zelo nespremenljiv, umirjen temperament. Po naravi je prilagodljiv, pozoren in ljubezniv. Rad ima ljudi in ni pretirano glasen, zato je zares odličen spremljevalec, tudi za življenje v stanovanjskem bloku. Je učljiv, vendar včasih trmast, zato mora biti vzgoja odločna, nikakor pa ne groba. Ni pretirano aktiven, uživa v crkljanju in sproščenem dremežu ob svojem. Z otroki se bo odlično razumel, saj je izredno potrpežljiv in igriv. Najbolje se razumejo s starejšimi otroci, ki znajo upoštevati tudi njihovo potrebo po počitku in lenobnem poležavanju. Sicer pa se francoski buldog dobro razume tudi z večino domačih živali. Večina teh psov sploh ne laja na vsiljivce, zato so idealni hišni ljubljenci za družine v urbanih naseljih, blokih in manjših stanovanjih, če spregledamo dejstvo, da se zelo slinijo, smrčijo in spuščajo vetrove.

avtor: Katja Željan; fotografije: Anja Kosi/ Annix Wolf Photography

Pirenejski planinski pes

Pirenejski planinski pes, vzreditelji ga radi ljubkovalno imenujejo Patou, je velik, močno grajen pes, ki kljub svoji velikosti, izžareva veliko mero elegance in nežnosti. Izvira iz Pirenejev, kjer so ga uporabljali kot pastirskega psa.

Pogovarjali smo se z Enejo Brenčič, lastnico psarne Le Patou, ki je leta 2014 v Slovenijo iz Reke pripeljala prvo psičko pasme pirenejski planinski pes, Balmette.

Videz in dlaka

Po obliki je pirenejski planinski pes velik in močno grajen pes. Samec doseže velikost od 70 do 82 cm, samice pa od 65 do 74 cm. Teža samca je od 50 do 54 kilogramov, samice pa od 36 do 41 kilogramov. Dlaka je dvojna, zelo gosta, dolga do srednje dolga in mehka. Okoli vratu in na repu je daljša in rahlo valovita. Barva dlake je bela z dovoljenimi lisami na korenu repa in na glavi. Nega ni zahtevna in obsega tedensko česanje in dvakrat na leto temeljito česanje. Značilnost te pasme je, da je dlaka samočistilna, zato kopanje ni priporočljivo in ga izvajamo le v posebnih primerih. Prav tako ni priporočljivo krajšanje dlake, saj jih varuje tudi pred vročino.

Značilnost te pasme sta tudi dva dodatna prsta na zadnjih tačkah.

Izredno samosvoj in odločen

Po značaju je pirenejski planinski pes izredno samosvoj in odločen, saj se nikoli v popolnosti ne podredi lastniku in se ga ne da podkupiti praktično z ničemer. Do lastnika je vdan, zaščitniški in ljubeč, do tujcev pa zadržan in nezaupljiv. Primeren lastnik je nekdo z močnim značajem in primernimi izkušnjami, saj pri vzgoji ne sme popuščati, fizična aktivnost je poglavitna in imeti mora veliko prostega časa. Druge živali načeloma sprejema, vendar vsakič prevzame vodstveno vlogo. Možne negativne lastnosti: ob nepravilni vzgoji lahko ta pes postane neposlušen, težko obvladljiv in celo agresiven. Ker se tudi hitro naveliča, mora biti šolanje zabavno in z veliko pozitivne motivacije, saj je to pasmo nekoliko težje šolati od ostalih. Ker ne prenese omejevanja, je priporočljivo veliko gibanja na prostem brez povodca.

Življenjska doba je med 9 in 12 let, večjih težav z zdravjem pa pri tej pasmi sicer ni.

Pirenejski planinski pes v Sloveniji

Eneja Brenčič, velika ljubiteljica živali in prva lastnica legla pirenejskega planinskega psa v Sloveniji, se je po smrti svoje psičke Tare pasme papillon (metuljček) in posledično praznini, ki je nastala v njenem srcu, čez nekaj časa odločila za posvojitev tega mogočnega samozavestnega velikana. Sprva se je dodobra seznanila s karakteristikami pasme in nato poiskala vzreditelja, kjer je dobila še več informacij in pse videla tudi v živo.

Enejina želja po pirenejskem planinskem psu je nastala že v otroštvu, ko si je ogledala risanko Belle et Sebastien (Bela in Sebastijan), zgodbo o mogočnem velikanu z nežnim srcem.

Psičko Ballmete, pasme pirenejski planinski pes je pripeljala v Slovenijo, ko sta se s partnerjem preselila na kmetijo in ustvarila dobre pogoje tako za psičko kot tudi za druge živali: konje, kunce in činčile. Danes jima poleg štiriletne Balmette družbo delata še 2 mladička, stara šest mesecev.

Eneja nam je potrdila, da je pasma izredno samosvoja in trmasta in se nikoli zares ne podredijo gospodarju, temveč delujejo z njim kot partner. Razni triki pri vzgoji niso efektivni, zato mora biti gospodar dosleden in vztrajen. Svojo potrebo po božanju pa jasno izrazijo in so zelo nežni in ljubeči psi kljub svoji velikosti in trmi. Kot zanimivost nam je zaupala neverjetno sodelovanje med psi; ko eni počivajo, drugi stražijo in obratno; torej imajo izjemno sposobnost sodelovanja.

Odsvetuje se urbano okolje

Primerno bivalno okolje je velik ograjen prostor, da pes lahko opravlja svojo nalogo čuvaja. »Priporočljivo je veliko gibanja na prostem ali vsaj daljši sprehod,« svetuje Eneja. Odsvetuje pa bivanje te pasme v stanovanjih ali zaprtih prostorih, saj se pirenejski planinski pes ne mara zadrževati v zaprtih prostorih. Ker se ljudje odločajo za to pasmo predvsem zaradi posebnega videza in značaja, nam Eneja toplo svetuje, da se sprva dobro seznanimo z značajem pirenejskega planinskega psa, saj ga bomo tako lažje vzgajali in razumeli. »Ker rad opozarja nase, na vsako dogajanje ali nenavaden zvok, večkrat zalaja, kar zna biti moteče za nekatere ljudi in zato ta pes ni primeren za urbano okolje,« pravi.

avtor: Suzana Moro / fotografije: Anja Kosi, Annix Wolf Photography