Ameriški koker španjel

osebni arhiv Urške Longar
Ko govorimo o koker španjelih, večina najprej pomisli na angleškega koker španjela, medtem ko je ameriški koker španjel občutno manj poznan.

Obe pasmi sta sicer zelo povezani, očitne razlike med njima pa so se začele pojavljati v 20. stoletju zaradi različnih standardov v Angliji in Ameriki. Tako je v Ameriki pasma poznana pod imenom koker španjel, drugje po svetu pa predstavnike te pasme imenujejo ameriški koker španjel. Nam jih je predstavila vzrediteljica Urška Longar.

 

Aristokratski, a hkrati športni

»Za pasmo ameriški koker španjel sem se odločila zaradi njihovega videza in značaja. Prvič sem to pasmo verjetno opazila v liku Lady iz risanke Lady and The Tramp. Ker sem pred nakupom ameriškega koker španjela že več let obiskovala pasje razstave, sem bila vedno zaljubljena v aristokratski, a hkrati športen videz te pasme,« poudarja Urška Longer. Poleg videza in zvestobe ji je pri pasmi najbolj všeč značaj. »Lahko rečem, da je to pasma, ki nikoli ne bo ušla stran od lastnika. Še ena lastnost pasme je, da si pes vedno izbere le eno osebo, ki ji 100-odstotno zaupa, in to osebo tudi bolj uboga. Pasma je zelo inteligentna, tudi mladički se zelo hitro naučijo biti čisti, tako da jih novim lastnikom oddam že popolnoma sobno čiste«.

Primerni tudi za začetnike

Ameriški koker španjel je po besedah sogovornice zagotovo pasma, ki je primerna tudi za začetnike. So namreč izredno inteligentni in hitro učljivi ter zelo prilagodljivi. Poleg tega ni treba, da so potencialni lastniki zelo aktivni, vseeno pa predstavniki te pasme obožujejo sprehode z lastnikom. Seveda pa kakšen dan tudi radi malce lenarijo.

»Zanimiva značilnost ameriških koker španjelov je tudi, da ne puščajo dlake, kljub njeni dolžini. Nekateri lastniki se prav na podlagi te značilnosti odločijo za nakup. Pasmo bi priporočila vsakemu, ki si želi psa manjše rasti, ki ne pušča dlak in je odličen družinski pes, vseeno pa zelo športen, hitro učljiv in zvest,« pravi Longarjeva.

Seveda je dobra socializacija tudi pri tej pasmi izredno pomembna; če mladički niso dobro socializirani, namreč postanejo plašni in nezaupljivi, kar pa je s kasnejšo vzgojo težko spremeniti. »Največ poudarka je treba nameniti stiku z ljudmi in glasno okolico. Sama mladičke oddajam šele po četrtem mesecu starosti, zato, da so dobro socializirani. Po prvem cepljenju jih naučim hoditi na povodcu in jih vozim na sprehode v center mesta, kjer je veliko ljudi in avtomobilov. S strpnim privajanjem na glasno okolico in stikom z ljudmi je to pasma s čudovitim značajem. Kasnejša vzgoja je tako zelo enostavna, saj je pasma izredno inteligentna in jih lahko vzgajajo tudi začetniki,« je prepričana vzrediteljica.

Ljubeči, nežni in nikoli agresivni

Ameriški koker španjeli, ki v povprečju živijo med 12 in 15 let, so izredno prijazni in igrivi. »Do otrok in drugih živali so zelo ljubeči in nežni; tudi sama imam dve pasemski mački, ki ne predstavljata nikakršne ovire. Ob neprimerni socializaciji bi lahko bili plašni oziroma bolj zadržani do drugih ljudi, ampak nikoli agresivni,« meni Urška Longar. In kakšna je nega teh psov? »Če želimo psa te pasme obdržati v razstavni dlaki, je nega precej zahtevna. Psi, ki obiskujejo razstave, potrebujejo vsakotedensko kopanje in razreševanje ter mesečno striženje. Lastnikom, ki bi želeli imeti pasmo samo kot ljubljenčka, pa priporočam, da ga ob dokončani rasti dlake peljejo k frizerju in ostrižejo na ‘puppy cut’, saj je tako nega povsem enostavna in nezahtevna,« izpostavlja. Pri negi je treba biti pozoren na čiščenje ušes. Pasma je podvržena vnetjem ušes, displaziji kolkov, luksaciji patele, težavam s kožo in več očesnim boleznim, seveda pa se boleznim lahko v veliki večini izognemo z nakupom psa iz rodovniškega legla, kjer imajo starši opravljene vse zdravstvene teste.

Kot manj želeno karakteristiko pasme sogovornica omenja, da se slabše socializirani psi lahko ob obisku nepoznane osebe polulajo od strahu. Zgodi pa se tudi, da to naredijo od navdušenja, na primer, ko vidijo lastnika po daljšem času.

Katja Željan