Mateja Kutin že šest let sobiva z Asto, pasme češkoslovaški volčjak. Pasmo opiše kot divjo, prvinsko, lepo, pa tudi zahtevno.
Odločitev zanjo ne sme biti trenutna, življenje s ‘čehcem’ pa, kot pravi, zahteva ogromno aktivnosti.
Kdaj ste dobili svojega prvega predstavnika te pasme in s čim vas je pasma očarala?
Astarte – Asta je z mano šest let. Je iz psarne La favola del lupo. Vzrediteljica Annalisa Collobo je čudovita oseba, ki vzreja to pasmo s srcem. Res sem vesela, da sem Asto dobila pri njih. Vedno mi je na voljo za nasvet. Na pasje razstave smo šli skupaj in tudi samca za naše leglo so mi pomagali izbrati. Pasma me je očarala s svojo lepoto, prvinskostjo. Že na pogled vidiš tisto njihovo divjost, ki marsikoga prevzame in pritegne. Je pa to po svoje tudi težava. Moram opozoriti, da se ljudje dostikrat prenaglijo in potem ugotovijo, da češkoslovaški volčjak ni samo lep, ampak zelo zahteven. Moja odločitev za to pasmo vsekakor ni bila trenutna. Veliko časa sem razmišljala in zbirala informacije. Spraševala sem se, ali sem pravi človek za takega psa in ali je to pravi pes zame. Na spletu v večini primerov prebereš, da je to zahtevna pasma, ki ni za začetnike. Pri nas doma smo sicer vedno imeli pse; pred Asto nemškega ovčarja.
Kaj vam je pri tej pasmi najbolj všeč?
Sama imam zelo rada neokrnjeno, divjo naravo. Svoj prosti čas rada preživljam zunaj in se potikam po okoliških gozdovih. Ta pasma je prav to: naravnost, divjost, lepota. Čudoviti psi so, so pa tudi zelo samosvoji, kar pomeni, da je sobivanje s češkoslovaškim volčjakom velik izziv. To je pes, ki potrebuje svoj trop, svojo družino in svojega vodjo. Do članov svoje družine so ljubeči in zaščitniški, seveda pa jim je treba postaviti njihovo mesto, pa tudi meje. Če jim njihovega mesta ne določimo mi, si ga bodo postavili sami, poskušali nas bodo nadvladati. Sicer pa je Asta do ljudi zelo prijazna, tudi družbo otrok ima rada, vendar je v otroški družbi prav nikoli ne puščam same.
Ima pasma kakšne izrazite zdravstvene težave? Kako je z nego?
So zdravi psi in načeloma z zdravjem nimajo težav. So fizično zelo vzdržljivi. Poudarila bi le to, da je treba pri izbiri mladička preveriti zdravstveno stanje prednikov, da imajo slikane kolke in komolce, saj se kot pri večini večjih pasem lahko pojavi displazija kolčnega in komolčnega sklepa. Večina vzrediteljev naredi še kak dodaten test. Ena od zanimivih in dobrih lastnosti je ta, da nimajo vonja, niti ko se zmočijo. Nega tega psa ni zahtevna. Dvakrat na leto, ko menjajo dlako, je te kar veliko. Kar je še zanimivo, je to, da imajo psice te pasme paritveno obdobje le enkrat letno, je pa to obdobje daljše kot pri drugih psičkah.
Za koga je po vašem mnenju primerna ta pasma?
Če gremo brskat po spletu, povsod najdemo podatek, da je to pasma za izkušene lastnike. S tem se strinjam, ker je to zahteven pes. Ne bi ga priporočala kot prvega psa. Pomembne so izkušnje glede dela s psom. Mora nam biti jasno, kaj pomeni doslednost pri vzgoji. Je pa tudi res, da nam dostikrat znanje in izkušnje z drugimi psi ne pomagajo – ti psi se obnašajo drugače, potrebujejo veliko več vztrajnosti in potrpežljivosti. Pri tej pasmi je vsakdo začetnik.
Novi lastnik češkoslovaškega volčjaka se mora zavedati, da ta pes potrebuje ogromno njegovega časa. Biti moraš z njim, da lahko popravljaš nezaželena vedenja. Moj nasvet je, da psa opazujejo; imajo namreč izredno mimiko in so zelo ekspresivni. Ko pridemo do tega, da ga lahko ‘beremo’, nam bo marsikatera situacija lažja, saj bomo psa razumeli in se tako tudi lahko hitro odzvali. Ta pes je izredno hiter, odzove se v sekundi in mi se moramo še hitreje. Potrebuje tudi veliko fizične aktivnosti, zato je pasma primerna za aktivne ljudi.
Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?
Pes naj spozna čimveč novih situacij – stikov z drugimi živalmi, spozna naj mesto, vzemimo ga s seboj na kavo … Tako se navadi in spozna čimveč različnih situacij, hrupa, ljudi, otrok, drugih živali, različnih okolij.
Češkoslovaški volčjak je pes, ki potrebuje družbo, trop. Ne marajo biti sami, čemur moramo posvetiti veliko pozornosti in jih postopoma privajati na to, da bodo kdaj ostali tudi sami. Nemogoče je, da smo 24 ur na dan s psom – vsak ima obveznosti. Za to pasmo je to, da bi pes ostal sam, lahko zelo travmatično, zato je res pomembno, da to delamo postopoma in da mu to postane normalno. Ob tem bi izpostavila privajanje na boks. Boks naj postane kužkovo zatočišče, brlog. Če ga na to privadimo, nam bo olajšana marsikatera situacija. Kuža, ki je navajen počakati v boksu, nas bo tam počakal brez prevelikih travm. V nasprotnem primeru bo na vsak način poiskušal priti iz boksa in najbrž mu bo tudi uspelo. ‘Čehci’ so umetniki pobegov. So izredno pametni in vztrajni. Ne smem pozabiti povedati, da nas opazujejo in svojega skrbnika res naštudirajo.
Če se dotaknem še njihove komunikacije: skakanje, lizanje in grizljanje so njihov način komunikacije, kar je zanje naravno vedenje in sporazumevanje. Tako komunicirajo volkovi. So pa to za nas nezaželena vedenja in jih moramo omejiti. Ne bomo jih tega odvadili, jih pa moramo spraviti v neke sprejemljive okvirje.
Katja Željan
