Valižanski terier

Foto: osebni arhiv Gregorja Ogrizka
Ko ga zagledate prvič, je valižanski terier še najbolj podoben pomanjšani različici airedalskega terierja. Podobnost je najbrž posledica skupnega prednika, angleškega črno-čreslastega terierja.

Vendar je valižanski terier celo starejši od airedalskega. Še več, valižanski terier je predstavnik ene najstarejših pasem terierjev na svetu. Pri nas še vedno nadvse redko pasmo nam je predstavil Gregor Ogrizek, lastnik Eko poni ranča Ogrizek pri Podčetrtku, kjer te živahne, nadvse delavne, inteligentne in vzdržljive pse tudi vzrejajo.

»Poleg tega, da smo vzreditelji psov, imamo doma tudi veliko kmetijo. Pri nas je mogoče videti predstavnike različnih živalskih vrst – od vsakdanjih do malo bolj neobičajnih. Toda vsaka žival je prišla k nam z določenim namenom. Tako tudi psi niso samo naši spremljevalci, ampak opravljajo še druge funkcije na kmetiji. Pred leti smo imeli v zimskih in zgodnjih spomladanskih mesecih v hlevih veliko težav s podganami; odkar imamo valižanske terierje, valižance namestimo v hlev, ti pa sami postopoma urejajo zadeve,« pasmo pohvali Gregor Ogrizek.

Foto: osebni arhiv Gregorja Ogrizka

Mladički sčasoma dobijo značilno obarvanost

Med zanimivostmi pasme velja omeniti, da so mladički ob rojstvu črni in sčasoma pridobijo značilno obarvanost: črn kožušček čez hrbet, medtem ko se glava in tačke posvetlijo in dobijo svetlo srnje do rdečkasto rjav odtenek. »Njihova dlaka je gosta, žimasta, podlaka pa zelo nežna. Dolžino in gostoto dlake uravnavamo s trimanjem. Ob rednem trimanju ti psi ne puščajo dlake. Zaradi strukture dlake so tudi primernejši za lastnike, ki imajo težave z alergijami. Ko odrastejo, dosežejo višino približno 39 centimetrov in imajo med 8,5 in 10 kilogrami,« značilnosti pasme opisuje Gregor Ogrizek. Po značaju so valižanski terierji po njegovih besedah zelo živahni, tudi ko odrastejo. Pogosto delujejo hiperaktivno, saj so praktično ves čas v gibanju. So tudi zelo pozorni na dogajanje v okolici in z laježem takoj opozorijo na vse, kar jih v nekem trenutku zmoti. »Tako bo valižanski terier nepremično sedel ob balkonskih vratih in strmel ven, kar naenkrat pa bo zalajal. In ko človek pogleda skozi okno ven, ni zunaj ničesar, kar bi pritegnilo njegovo pozornost. On pa znova zalaja … Ko začneš pozorno opazovati dogajanje zunaj, pri sosedu, kar nekaj deset metrov stran, vidiš, kako si maček ob drevesu brusi kremplje. Šele takrat ti postane jasno, kaj pes budno opazuje že celih deset minut,« opisuje vzreditelj.

Foto: osebni arhiv Gregorja Ogrizka

Od vratolomnih dirk v krogih do izjemne nežnosti

V trenutkih, ko se valižanski terierji popolnoma sprostijo in njihova igrivost privre na dan v polni meri, v mesecih odraščanja, pa tudi kasneje, lahko njihovi lastniki doživljajo prave predstave, v katerih njihovi ljubljenčki izvajajo vratolomne dirke v krogih po stanovanju ali zunaj na vrtu. »Z največjo hitrostjo, ki jo zmorejo, dirjajo v večjih ali manjših krogih, pri tem pa izbirajo tudi ovire na višini, kot so kavč, stoli in manjše komode. Pri tem malo zabevskajo, kot da preganjajo nekega vsiljivca, in na koncu omagajo na sredini dnevne sobe,« o življenju z valižanskimi terierji pravi Gregor Ogrizek.

Kljub svoji aktivni naravi pa so ti psi po njegovih opažanjih tudi izjemno nežni in čuteči do lastnikov in hkrati zelo potrpežljivi v odnosu do otrok. Se pa lahko zgodi, da valižanski terier v dobi odraščanja skozi igro preizkuša, ali zna njegov lastnik postaviti jasne meje in pravila. »Pogosto me kdo vpraša, ali je ta pasma primerna za začetnika. Menim, da ni toliko pomembno, ali si v preteklosti že imel kakšnega psa ali ne, čeprav so kinološke izkušnje vedno dobrodošle, temveč je zelo važno, da ste kot lastnik valižanskega terierja odločni, da vztrajate pri svojih načelih in ne popuščate pri vzgoji. Če, na primer, ne želite, da teka za vami in grize vaše hlače ali copate, mu morate to dopovedati in pokazati že kot mladiču, kajti večji kot bo, bolj bo svojo intenzivno igro stopnjeval in vse težje bo to navado odpraviti.

Katja Željan (celoten članek si lahko preberete v reviji Moj pes/ junij, julij 2020)