Črni ruski terier

”Sabaka Stalina”, Stalinov pes, so sprva rekli psu, ki so ga v sovjetskem centru za selekcijo in šolanje službenih psov za vojsko in policijo začeli vzrejati potem, …

… ko sta Lenin in po njegovi smrti predvsem Stalin v samo nekaj letih po oktobrski revoluciji uničila vse, kar je ostalo od nekdanjih ruskih ”gosposkih psov”.

Takoj po 2. svetovni vojni so v policijsko-vojaškem centru Rdeča zvezda začeli znova in ustvarili so pasmo, ki so ji najbolj zaupali čuvaji v koncentracijskih taboriščih, v tragično slavnih gulagih. V pravo pasmo, tako po kinoloških merilih, so črnega terierja oblikovali šele po Stalinovi smrti, leta 1957. Takrat je ta center pse iz tretje generacije črnih terierjev ponudil zasebnikom in vzrediteljem. Začela se je zgodovina sedanje pasme, leto pozneje so objavili prvi standard. Razmeroma hitro so si utrli pot na Finsko, iz Skandinavije pa jih je pot vodila po vsem svetu.

Beseda poznavalcev: Iztok in Neli Šuler (psarna: Bella Fantasia)

Zakaj črni ruski terier?

”Črni ruski terier (v nadaljevanju: ČRT) ne pusti nikogar ravnodušnega. S svojo bogato črno dlako, čudovito brado in brki ter z mogočnim, hkrati pa elegantnim telesom daje poseben, nenavaden videz. V njem sta združena moč in milina hkrati. Je veselo in čuteče bitje, ki je pripravljeno žrtvovati življenje za svojega človeka. Je zelo zvest, zna se prilagoditi vodnikovim potrebam in razpoloženju. Potrebuje človekovo bližino, a hkrati odločnega in stabilnega vodnika. Po naravi je stabilen, umirjen, vodljiv in vdan družinski član ter dober človekov spremljevalec z izrazitimi delovnimi sposobnostmi.”

Odlike in slabosti?

”Prednost pasme je, da lahko enako dobro živi v mestnem stanovanju ali na deželi, v ostrih sibirskih zimah ali v sončnem podnebju. Struktura njegove dolge dlake dopušča zračnost, ob pravilni in redni negi pa ne izpada in nima vonja. Pasmo odlikuje inteligenca in sposobnost za šolanje, samozavest in neustrašnost. Slabost, če lahko temu sploh tako rečemo, pa je redna nega dolgega kožuha. Če psa fizično in psihično ne obvladamo, je lahko slaba stran pasme njena teža, moč in velikost.”

Shutterstock.com

Nega črnega ruskega terierja

Vse telo pokriva gosta, valovita in zračna črna dlaka, ki jo je treba temeljito razčesati vsaj enkrat na teden. Dlaka nima vonja in ne izpada. Skopamo ga približno enkrat na mesec, strižemo pa na tri mesece. Na pravilno nego navajamo mladička že od samega začetka, navaditi se mora na redno nego krempljev, ušes, čiščenje zob in brisanje brade, ki lahko postane vir umazanije, če je redno ne umivamo, sušimo in češemo. Lep, urejen in po standardu ostričen črni ruski terier je plod rednega in večurnega dela. Če pa nam je česanje odveč, lahko kožuh brijemo, vendar s tem odvzamemo značilno podobo pasme.

Tone Hočevar (Celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, februar 2015)

Mehkodlaki pšenični terier

Pri Ambasadorjih nasmeha, slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali, imajo kužka, katerega pasemsko pripadnost komaj kdo spozna, ko pride obiskat razposajene otroke v vrtec ali se božat s starejšimi stanovalci katerega izmed domov po Sloveniji.

Celo ljubitelji psov ga ne spoznajo prav na hitro. Ana, njegova skrbnica, partnerka v terapevtskem paru, vsakokrat posebej razloži, da je terier, pa ne kateri koli terier. Mehkodlaki pšenični terier je, doma iz Irske. Ni oster, kakor so povečini irski terierji, ne po dlaki in ne po duši. Terier mehke dlake je in blage duše, razloži Ana. Z otroki zna igrati nogomet, starejšim se mirno pusti božati, umirjen je, ko uvidi, da niso vsi razpoloženi za njegove vragolije, prilagodljivi njegovi živahnosti.

Ni oster, kakor so povečini irski terierji, ne po dlaki in ne po duši.

(vir fotografije: akc.org)

Soft coated wheaten terrier, po slovensko mehkodlaki pšenični terier, ki mu zaradi zapletenega dolgega imena ljubitelji in vzreditelji rečejo kar softy ali softi, kar so vzeli iz besede soft (mehko), nima zgodovine, ki bi natančno povedala, katere plemenjake in plemenke katerih pasem ali starih vrst psov so prvi zanesenjaki izbrali za ustvarjanje nove pasme. Pri bolj ali manj mladih pasmah, zlasti pri nemških, vemo tako rekoč vse. Kdo si jih je omislil, kdo je zamisli izpeljal, kako je bilo ime prvemu plemenjaku, zakaj so poudarili nekatere lastnosti in izločili druge, zakaj so prepovedali to ali ono barvo. Pri softiju so se oblikovalci pasme z imeni in priimki pojavili šele sredi dvajsetega stoletja.

Mnenje poznavalca: Lela Hafner

Zakaj mehkodlaki pšenični terier?

V eni od televizijskih oddaj o zapuščenih živalih sem nekoč videla zanemarjenega svetlodlakega psa srednje rasti, bil je mehkodlaki pšenični terier (v nadaljevanju: softi). Ko so ga v zavetišču skopali in uredili, je kuža dobil pravo podobo svoje pasme, ki jo je s svojo živahnostjo, igrivostjo in vztrajnostjo še dopolnil. Navdušil me je, zato sem navezala stik z znano slovensko vzrediteljico softijev Janjo Beg. Že ob prvem obisku v Novem mestu sem spoznala prikupni značaj pasme, izvedela, da jim dlaka skoraj ne izpada, tudi ko je mokra, nima neprijetnega vonja. Odločitev za pasmo je bila lahka. Zdaj imamo pri hiši Jušo in Teso.

Odlike in slabosti pasme?

Posebnost pasme je vsekakor mehka, svilnata dlaka, ki pa zahteva kar nekaj nege, če želimo, da ima naš pes podobo urejenega štirinožnega prijatelja. Ker softiju dlaka ne izpada, je zelo primeren za življenje v hiši. V nekaterih psarnah se pojavlja tudi volnata dlaka, ki ni zaželena in psu daje nekoliko drugačen videz, teže jo je tudi negovati. Poleg dlake pasmo odlikuje brezmejna pripadnost svojemu človeku, ki pa si mora zanj vzeti dovolj časa. Več ko mu daje, več mu kuža vrača. Je radoveden, zvedav, kot pravi terier se rad odziva na gibanja v svoji okolici. Seveda pa lahko dosežemo, da bo na nas pozoren in ga zunanji dražljaji ne bodo zanimali.

(vir fotografije: www.k9rl.com)

Vedenjska slika?

Ime softi ne opredeljuje pasme zgolj po zunanjem videzu in dlaki. Svileno ima tudi dušo, a je po svojem značaju vseeno pravi terier, ki se zna postaviti zase in tudi večjemu od sebe pokazati, kar mu gre. Ker ga lovski nagon rad spravi v tek za gibajočimi se predmeti in bitji, je priporočljivo, da ga imamo v urbanem okolju na povodcu. V osnovi ni napadalen, lahko pa to postane, če kdo preveč sili vanj. Na splošno je zelo poslušen in zelo navezan na vse člane družine, svojemu človeku pa je predan z dušo in srcem. Obožuje igro in veliko gibanja, rad nastavi svoj kožuh za božanje tistim, ki jim zaupa.

In še nekaj. Čudno se bo slišalo, a rad se pogovarja. Najde sto in en način, da opozori nase, da sporoča, kaj si želi. V odnosu do drugih je na začetku zadržan, nezaupljiv, ko pa jih sprejme skrbnik, jih sprejme tudi sam, a ostane ves čas pozoren, če bi bil njegov človek morda ogrožen. Če je bil kot mladič pravilno socializiran, bo njegov odnos tudi do drugih psov in živali pozitiven. Slaba izkušnja se lahko odrazi kot plahost in izzove nezaupljivost. A se najdejo posamezni psi, ki softija, iz meni neznanih vzrokov, preprosto razburijo in jih ne sprejme. Sicer pa je, enako kot pri ljudeh, vse odvisno od značaja posameznega psa. V obdobju odraščanja moramo biti pri vzgoji dosledni, sicer lahko postane svojeglav. Je zelo inteligenten, radoveden, neutruden, delo mu je v veselje, zato je zelo in lahko učljiv.

Pasji športi?

Zelo je primeren za rally obedience, agility in druge športe. Tudi učenje interaktivnih iger, različnih trikcev, iskanje in prinašanje različnih predmetov mu je v veselje.

Za kakšne ljudi je primeren?

Softi je zelo aktiven pes, zato mora imeti fizično in umsko aktivnega skrbnika. Potrebuje veliko gibanja, zato do daljši sprehodi zanj pravilo. Je zelo družaben pes, zelo navezan na svojo družino in primeren za življenje v hiši. Z leti postane ‘scrkljan’ in je zato primeren tudi za starejše ljudi.

(vir fotografije: akc.org)

Negovanje kožuha?

Zaradi daljše in svilene dlake ga je treba na negovanje dlake navajati že kot mladička. Krtačenje mladička je priporočljivo na dva do tri dni, odraslega psa pa vsaj enkrat na teden. Primerni kozmetični pripravki olajšajo česanje in dajo dlaki lesk, pravilno striženje pa poudari vse značilnosti in lepote pasme. Ker nima podlanke, mu dlaka ne izpada, njena struktura je podobna človeškim lasem.

Dedne hibe in bolezni?

Ker ne sodi med takoimenovane komercialne pasme, je softi gensko zelo zdrav. Posebno pozornost je treba nameniti le zobovju. Dednih bolezni je v primerjavi z drugimi priljubljenimi pasmami zanemarljivo malo, a je vseeno prav, da se za mladiča odločimo pri odgovornem vzreditelju.

Parson Russell terier

Malo je pasem, ki bi se skoraj iz nič, na prvi pogled ne čisto poenotenih, ostrih psov, doma v lovskih revirjih, preselile v beli svet in se povzpele med prave zvezde na kinološkem in filmskem nebu, si pridobile na tisoče ljubiteljev, hkrati pa se mimogrede uvrstile med skoraj ogrožene pasme zaradi prevelike priljubljenosti, prave modnosti.

To se je zgodilo kužkom, ki jih je v 19. stoletju ustvaril angleški protestantski duhovnik John Russel.

Stoletje in več pozneje – dolgo so jih imeli v rokah zgolj pravi lovci lovci na britanskem otočju – so se uveljavili v dveh pasmah. Prvi pravijo Parson Russell Terrier, drugi pa Jack Russel Terrier. Vsaka ima svoj pasemski standard, obe pa sta se hitro razširili po vseh celinah zaradi priljubljenosti v filmih, reklamah in nadaljevankah. Povečini sta vseeno ostali v rokah ljudi, ki vedo, kakšni so terierji, marsikdo pa se je vseeno uštel.

www.akc.org

Vsi terierji so po naravi vražički. Razmeroma lahko pa jih je vzgojiti, če so skrbniki dosledni od prvega dne, predvsem pa morajo biti dovolj živahni, da se jim ljubi na dolge, intenzivne sprehode. S terierjem se moramo ukvarjati, sicer je bolje, da si izberemo za družabnika drugo, mirnejšo pasmo. Za živahne ljudi, naj bodo mladi ali starejši, je lahko Russlov terier, pa naj bo Parson ali Jack, idealen družabnik.

V Sloveniji je Russlov, visokonogih parsonov in nizkonogih jackov, že kar precej, po Evropi pa so zelo razširjeni. Največ jih je v skandinavskih državah, veliko na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji in Italiji.

www.akc.org

Mnenje poznavalcev: Metka in Roland Kolenko (Psarna Amromeka)

Zakaj Parson Russell terier?

Želela sva psa, ki bo ustrezal našemu načinu življenja, da bi torej bil aktiven, športen, samozavesten, inteligenten, privržen družini, a tudi tak, ki zna misliti s svojo glavo in malce manjše rasti, da bo šel lahko povsod z nami. Tako smo ”odkrili” Parson Russell terierja (v nadaljevanju: PRT) in k nam je prišla Ammy, naš flegmatik, ki pa se lahko v hipu, ko dobi namig za akcijo, spremeni v pravo malo tempirano bombico. Kmalu se ji je pridružila še Kira, leta 2009 pa smo imeli prvo leglo.

Vedenjske značilnosti?

PRT je pes, ki ti že s pogledom privabi nasmeh na usta. Rad prosjači in nas skuša prelisičiti, rad kaj pospravi z mize, če nismo navzoči. Parsoni se zelo hitro učijo, če seveda v tem vidijo korist. So zelo inteligentni in poleg fizične dejavnosti, potrebujejo tudi dovolj mentalne zaposlitve. Opozoriti pa je treba, da imajo kar nekaj manj zaželenih lastnosti, kot so kopanje lukenj, iskanje vonjev, preganjanje mačk, fazanov in miši. S pravilnim pristopom seveda lahko neželene lastnosti odpravimo. Pri vzgoji moramo biti pazljivi, saj lahko sicer v odnosu do nas zavzamejo vodilni oz. alfa položaj. Pomembno je tudi, da Parsona dovolj zaposlimo. Sicer pa je PRT zelo navezan na svoje ljudi, tudi z odnosom do (nevsiljivih) otrok ni težav. Goste pa ponavadi glasno pozdravi.

www.akc.org

Za kakšne ljudi je primeren?

Ni pasma, ki je primerna za vse ljudi, saj se je z njimi treba izdatno ukvarjati. Potrebuje res veliko zaposlitve, sicer lahko postane svojeglav oz. si bo našel zaposlitev sam. Seveda takšno, ki nam bržkone ne bo všeč. Menim, da Parson ne potrebuje nujno hiše z vrtom oz. dvoriščem, povsem brez težav lahko živi tudi v hiši, moramo pa si seveda vzeti dovolj časa za redne sprehode in mentalno zaposlitev.

Pasji športi?

Primerni so za športno udejstvovanje v agilityju, frizbiju, rally obediencu, coursingu … Pri nas se ukvarjamo predvsem z agilityjem.

www.akc.org

Nega?

Pri parsonih poznamo tri tipe dlak: kratko, ščetinasto in ”broken” dlako, ki je nekako vmes med prvima dvema. Ščetinaste parsone je treba vsaj enkrat na mesec potrimati oz. jim moramo ‘pocufati’ krovno dlako. V knjigah sicer piše, da je treba parsona potrimati od dva do trikrat na leto, a ob tako redkem trimanju naš pes več ne bo podoben parsonu. Vsaj enkrat na teden mu moramo dlako tudi razčesati, pri odstranjevanju podlanke pa je zelo učinkovit poseben glavnik, takoimenovani furminator. Na splošno velja, da kratkodlaki parsoni puščajo več dlake kot ščetinasti.

Dedne hibe in bolezni?

Najpogostejše so bolezni oči (siva mrena, progresivna atrofija mrežnice in primarna luksacija leče), izpah pogačice in gluhost. Za večino dednih bolezni so na voljo testi, ki jih seveda dobri vzreditelji opravijo in za vzrejo uporabljajo le zdrave živali oz. takšne, ki niso nosilke dednih bolezni. V naši psarni so vsi psi gensko testirani. Če ugotovimo kakršnokoli hibo, ki bi škodila potomstvu, takšnega psa oz. psico izločimo iz vzreje.

Tone Hočevar

Tibetanski terier

Več kot tri desetletja že poznamo v Sloveniji tibetanske terierje, že leta 1984 so jih k nam prvi pripeljali Selanovi (zdaj znani iz zgodbe o »300 kosmatih«), pa so ti bistri in za družine primerni psički v Sloveniji še vedno razmeroma redki.

Glede na prijeten in dokaj stabilen značaj bi si gotovo zaslužili več pozornosti. Primerni so skoraj za vsakogar, ki ima rad pse, ki si vzame čas zanje in se je pripravljen s svojim pasjim prijateljem vsaj malo ukvarjati, ga vzgojiti in negovati.

V matični domovini, na tibetski planoti, imajo ti psi precej različne usode. Eni pripadajo tako rekoč privilegiranim bitjem, lepo ravnajo z njimi in jih negujejo. Tako srečnih tibetančkov je seveda bolj malo. Več jih živi pri podeželanih, po naše bi rekli na kmetih, kjer čuvajo imetje svojih ljudi, pa vendar njimi lepo ravnajo. Vsaj toliko pa se jih potepa naokrog kar tako.

Pasemski klub za tibetanske pasme sodi med najbolj dejavne klube, tudi pasja šola, ki se ji reče Švrk, sodi v njihov krog. Zelo resno delajo tudi za razvoj pasme. V Tibet hodijo, na streho sveta, s kužki iz pradomovine, ki jih pripeljejo v Evropo, skrbijo za sprotno osvežitev pasme in za njeno zdravje.

Alice Van Kempen/Animal Photography (http://www.vetstreet.com)

Pes, ki ni terier, postane tibetanski terier

Po »osamosvojitvi«, torej ločitvi od pasme lhasa apsa, je prišlo še ime nove pasme. Glasilo se je tibetanski terier. Nič značajsko terierskega ni na pasmi, ki nosi teriersko ime, pa tudi stas tega tibetančka ni nič podoben terierskemu. Tibetanski terierji spominjajo na terierje samo po velikosti.

Tibetanski terier predvsem ni lovski pes, komaj kateri ima ohranjenega kaj lovskega nagona, velika večina se za divjad v gozdu sploh ne zmeni. Tudi agresivnost do ljudi je za to pasmo povsem netipična, opozarja Primož Peer. Oblika glave tibetanskega terierja z opaznim čelnim kolencem, dokaj narazen vsajenimi očmi in s pogosto kleščastim ali pa predgrizavim zobovjem prav nič ne spominja na terierja. Tudi nizko nastavljena skočna sklepa zadnjih nog ter precej velike in ploščate šape so tipične le za tibetanske terierje in za nobeno drugo pasmo terierjev.

Tone Hočevar