Parson Russell terier

www.petguide.com
Malo je pasem, ki bi se skoraj iz nič, na prvi pogled ne čisto poenotenih, ostrih psov, doma v lovskih revirjih, preselile v beli svet in se povzpele med prave zvezde na kinološkem in filmskem nebu, si pridobile na tisoče ljubiteljev, hkrati pa se mimogrede uvrstile med skoraj ogrožene pasme zaradi prevelike priljubljenosti, prave modnosti.

To se je zgodilo kužkom, ki jih je v 19. stoletju ustvaril angleški protestantski duhovnik John Russel.

Stoletje in več pozneje – dolgo so jih imeli v rokah zgolj pravi lovci lovci na britanskem otočju – so se uveljavili v dveh pasmah. Prvi pravijo Parson Russell Terrier, drugi pa Jack Russel Terrier. Vsaka ima svoj pasemski standard, obe pa sta se hitro razširili po vseh celinah zaradi priljubljenosti v filmih, reklamah in nadaljevankah. Povečini sta vseeno ostali v rokah ljudi, ki vedo, kakšni so terierji, marsikdo pa se je vseeno uštel.

www.akc.org

Vsi terierji so po naravi vražički. Razmeroma lahko pa jih je vzgojiti, če so skrbniki dosledni od prvega dne, predvsem pa morajo biti dovolj živahni, da se jim ljubi na dolge, intenzivne sprehode. S terierjem se moramo ukvarjati, sicer je bolje, da si izberemo za družabnika drugo, mirnejšo pasmo. Za živahne ljudi, naj bodo mladi ali starejši, je lahko Russlov terier, pa naj bo Parson ali Jack, idealen družabnik.

V Sloveniji je Russlov, visokonogih parsonov in nizkonogih jackov, že kar precej, po Evropi pa so zelo razširjeni. Največ jih je v skandinavskih državah, veliko na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji in Italiji.

www.akc.org

Mnenje poznavalcev: Metka in Roland Kolenko (Psarna Amromeka)

Zakaj Parson Russell terier?

Želela sva psa, ki bo ustrezal našemu načinu življenja, da bi torej bil aktiven, športen, samozavesten, inteligenten, privržen družini, a tudi tak, ki zna misliti s svojo glavo in malce manjše rasti, da bo šel lahko povsod z nami. Tako smo ”odkrili” Parson Russell terierja (v nadaljevanju: PRT) in k nam je prišla Ammy, naš flegmatik, ki pa se lahko v hipu, ko dobi namig za akcijo, spremeni v pravo malo tempirano bombico. Kmalu se ji je pridružila še Kira, leta 2009 pa smo imeli prvo leglo.

Vedenjske značilnosti?

PRT je pes, ki ti že s pogledom privabi nasmeh na usta. Rad prosjači in nas skuša prelisičiti, rad kaj pospravi z mize, če nismo navzoči. Parsoni se zelo hitro učijo, če seveda v tem vidijo korist. So zelo inteligentni in poleg fizične dejavnosti, potrebujejo tudi dovolj mentalne zaposlitve. Opozoriti pa je treba, da imajo kar nekaj manj zaželenih lastnosti, kot so kopanje lukenj, iskanje vonjev, preganjanje mačk, fazanov in miši. S pravilnim pristopom seveda lahko neželene lastnosti odpravimo. Pri vzgoji moramo biti pazljivi, saj lahko sicer v odnosu do nas zavzamejo vodilni oz. alfa položaj. Pomembno je tudi, da Parsona dovolj zaposlimo. Sicer pa je PRT zelo navezan na svoje ljudi, tudi z odnosom do (nevsiljivih) otrok ni težav. Goste pa ponavadi glasno pozdravi.

www.akc.org

Za kakšne ljudi je primeren?

Ni pasma, ki je primerna za vse ljudi, saj se je z njimi treba izdatno ukvarjati. Potrebuje res veliko zaposlitve, sicer lahko postane svojeglav oz. si bo našel zaposlitev sam. Seveda takšno, ki nam bržkone ne bo všeč. Menim, da Parson ne potrebuje nujno hiše z vrtom oz. dvoriščem, povsem brez težav lahko živi tudi v hiši, moramo pa si seveda vzeti dovolj časa za redne sprehode in mentalno zaposlitev.

Pasji športi?

Primerni so za športno udejstvovanje v agilityju, frizbiju, rally obediencu, coursingu … Pri nas se ukvarjamo predvsem z agilityjem.

www.akc.org

Nega?

Pri parsonih poznamo tri tipe dlak: kratko, ščetinasto in ”broken” dlako, ki je nekako vmes med prvima dvema. Ščetinaste parsone je treba vsaj enkrat na mesec potrimati oz. jim moramo ‘pocufati’ krovno dlako. V knjigah sicer piše, da je treba parsona potrimati od dva do trikrat na leto, a ob tako redkem trimanju naš pes več ne bo podoben parsonu. Vsaj enkrat na teden mu moramo dlako tudi razčesati, pri odstranjevanju podlanke pa je zelo učinkovit poseben glavnik, takoimenovani furminator. Na splošno velja, da kratkodlaki parsoni puščajo več dlake kot ščetinasti.

Dedne hibe in bolezni?

Najpogostejše so bolezni oči (siva mrena, progresivna atrofija mrežnice in primarna luksacija leče), izpah pogačice in gluhost. Za večino dednih bolezni so na voljo testi, ki jih seveda dobri vzreditelji opravijo in za vzrejo uporabljajo le zdrave živali oz. takšne, ki niso nosilke dednih bolezni. V naši psarni so vsi psi gensko testirani. Če ugotovimo kakršnokoli hibo, ki bi škodila potomstvu, takšnega psa oz. psico izločimo iz vzreje.

Tone Hočevar