Portugalski vodni pes – oktobra lani pri nas dobili šele prvo leglo

FOTO_BARBKA ŠLEBIR
Se mogoče še spomnite psov družine nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame? To sta bila Bo in Sunny, predstavnika pasme portugalski vodni pes.

Javnost sta očarala s svojo aktivnostjo in navihanostjo, a tudi zvestobo in vdanostjo. Pasma je v Ameriki bolj priljubljena kot v Evropi, kjer poznamo le nekaj vzrediteljev. Tako smo v Sloveniji oktobra lani dobili šele prvo leglo portugalskih vodnih psov, pri nas skoraj nepoznane pasme, ki nam jo je predstavila vzrediteljica Barbka Šlebir iz Trebnjega.

Prvega predstavnika pasme je sogovornica dobila leta 2018, in sicer psičko z imenom Nikita Dolusiadas, ki je v Slovenijo prispela iz Italije, natančneje iz mesta Certhald. »Za portugalskega vodnega psa sem se odločila zaradi dobrega značaja pasme in ostalih značilnosti, po katerih se ta pasma odlikuje. To je namreč aristokratski, deloven in inteligenten pes, ki nima vonja in mu dlaka ne izpada,« pravi Barbka Šlebir. Za vzrejo pasme se je odločila, ker je prepričana, da ima portugalski vodni pes čudovit značaj, in ker je pasma v Sloveniji praktično nepoznana. »V slovensko rodovno knjigo je bilo do sedaj vpisanih le deset predstavnikov pasme. Z našim leglom, ki je prvo v Sloveniji, pa smo populacijo izboljšali za deset psov,« dodaja.

Barbka Šlebir

Odlični plavalci, ki so skoraj izumrli

Kot pove že ime, pasma izvira iz Portugalske, kjer jo poznajo pod imenom Cão de água Português. Pasma ima dolgo zgodovino, saj prvi zapisi o njej segajo že v 12. stoletje. Portugalske vodne pse, te odlične plavalce in potapljače, so pri svojem delu uporabljali ribiči. Njihovi psi so se potapljali za izgubljenimi mrežami in predmeti, prenašali sporočila med ladjami in celo varovali ribiške čolne. Med pripadniki ribiških posadk so bili portugalski vodni psi s svojim čutom za pripadnost in zaznavanje za sprememb v okolju ter dobro razvitimi čutili izredno cenjeni do modernizacije ribolova. Leta 1960 je pasma skoraj izumrla, ostalo je namreč le še 25 predstavnikov. Kot najredkejša pasma rodovniških psov so se portugalski vodni psi uvrstili celo v Guinnessovo knjigo rekordov. Z načrtno vzrejo ameriških rejcev med leti 1970 in 1980 so pasmo ponovno oživili, danes pa strahu pred izumrtjem na srečo ni več.

Ta srednje velik pes – samci dosežejo plečno višino med 50 in 57 centimetri in tehtajo od 19 do 25 kilogramov, samice pa dosežejo plečno višino med 43 in 52 centimetri ter od 16 do 22 kilogramov – je po mnenju Barbke Šlebir vsekakor primeren tudi za začetnike, saj je pasma izredno inteligentna in hitro učljiva (sploh če je zraven še kakšen pes), prilagodljiva in zvesta. »Prihodnji lastniki morajo biti aktivni, saj portugalski vodni pes potrebuje vsaj dva dolga sprehoda na dan. Pasma je primerna za aktivne ljudi, alergike, družine z otroki. Pri socializaciji je treba veliko pozornost nameniti različnim šumom in predmetom. V rasnem obdobju mladička pa je pomembno, da ga soočamo z različnimi ljudmi. Kot vzrediteljica prihodnje lastnike poučim, kako pomembna je socializacija in na kaj morajo biti pozorni pri mladičku v fazi odraščanja. Če se odločimo za to pasmo, naj bo dejansko naš zvesti spremljevalec kamorkoli gremo – na dopust ali na kavo,« izpostavlja sogovornica.

Imajo izjemno visok prag bolečine

Po naravi je portugalski vodni pes pogumen, nezahteven in neutrudljiv. Kljub temu da je vdan lastniku, zna misliti s svojo glavo in je včasih trmast, celo prepirljiv. Ni najboljši čuvaj, saj je za to preveč vljuden. Zelo rad ima otroke in druge živali. »Do otrok je prijazen in ljubeč, prav tako do drugih živali, pri čemer moramo biti kot lastniki psa pozorni, da prevelika mera zaupanja ne privede do neprijetnih situacij. Ob neprimerni vzgoji bi lahko bil predstavnik te pasme zadržan, nikoli pa agresiven,« meni Barbka Šlebir. Kot zanimivost naj dodamo, da portugalski vodni pes ne laja velikokrat, če pa mu kaj ni po godu, to pove zelo jasno, s svojim večoktavnim glasom. »Kot vse pasme ima tudi portugalski vodni pes nezaželene karakteristike, zato je treba s šolanjem začeti, kar se da, zgodaj. Ti psi namreč ne marajo samote in dolgčasa, zato moramo poskrbeti, da so vedno polno zaposleni. Pozorni pa moramo biti tudi na to, da mu postavimo jasne omejitve, saj ima ta pasma izredno visok prag bolečine,« opozarja vzrediteljica. Povedano še malce drugače: pri izvajanju različnih aktivnosti ( portugalski vodni pes bo še posebej užival v plavanju in potapljanju, je pa tudi odličen spremljevalec pri tekanju in kolesarjenju, ne bo pa branil niti iger z žogo ali frizbijem) naj ima lastnik buden nadzor, da se pes ne bo poškodoval. Portugalskega vodnega psa sicer lahko zaposlite tudi z vsemi kinološkimi športi, še zlasti z agilityjem.

Naj ob tem opozorimo še, da je nega dlake (portugalski vodni pes je lahko črne, bele, črno-bele, čokoladno-bele ali rjave barve) pri tej pasmi dokaj zahtevna. »Pri predstavnikih pasme poznamo dva tipa dlake, valovitega in skodranega. Valovita dlaka je srednje dolga in mehka. Do približno desetega meseca starosti mladička pri valovitem tipu dlake nega ne predstavlja težav. Kasneje, ko mladič začne menjavati dlako, pa ga je treba postriči, saj se v dlaki pojavijo vozli. Redno ga moramo česati, čistiti ušesa in striči dlake okoli oči, saj, če rastejo v oči, povzročajo solzenje, v skrajnem primeru pa lahko privedejo celo do vnetja oči,« izpostavlja Barbka Šlebir. Ta hipoalergena pasma psov praviloma doseže dolgo življenjsko dobo, ki v povprečju traja od 12 do 15 let.

Katja Željan