Japonski špic

Japonski špic je manj glasen od evropskih špicev, manj razgrajaški, bolj prilagodljiv, deloven in vztrajen. Zelo japonski, bi lahko zapisali.

Če drugim špicem očitajo, da so sposobni bevskati tja v en dan, to za japonskega špica ne velja, še posebej, če je prav in dovolj umirjeno vzgojen.

O tem, kako je sobivati z japonskim špicem, pa smo se pred nekaj leti za revijo Moj pes pogovarjali s poznavalko Silvano Pavlin iz psarne Japonska.

Zakaj japonski špic?

Že po videzu je japonski špic marsikomu všeč, privlačna je njegova barva, pogled in dobra energija, ki jo izžareva. Po zunanjosti je zelo podoben samojedu in ga zato nekateri imenujejo kar mini samojed. Je razmeroma majhen kuža, primeren za življenje v hiši in manjšem stanovanju, brez težav ga spravimo v vsak avtomobil. Primeren je za starejše kot tudi za mlajše, za bolj športno naravnane, je odlična družba doma, v hribih ali na dopustu. Ne nazadnje je izvrsten čuvaj in v hiši sploh ne potrebujemo zvonca, saj z laježem nakaže vsakega obiskovalca.

Odlike in slabosti?

Najbolj ga odlikuje prijeten značaj in seveda zunanji videz, njegova prednost je tudi to, da ni prevelik. Pri pravilni prehrani in pravilni vzgoji nima slabosti, takšne so pač moje izkušnje.

Vedenjske značilnosti?

Japonski špic je neverjetno prilagodljiv in je primeren za vsakega ljubitelja psov. Primeren je za življenje v hiši, kjer imajo živahne otroke, saj je tudi sam zelo živahen. Če živi z bolj umirjenimi ljudmi, pa bo tudi sam bolj umirjen. Morda so mladi samčki malce bolj ”fantovsko razgrajaški”, a se umirijo, ko postanejo psihično zreli. Vseeno mu je, ali živi z mladimi ali starimi, zanj je pomembno je to, da živi skupaj s svojimi ljudmi. Do tujih ljudi je ob prvem srečanju malce zadržan in nezaupljiv, ko pa jih spozna, ima z njimi kmalu prijateljski odnos. S pravilno vzgojo mladička bo postal japonski špic prijazen do vseh drugih psov. Paziti moramo, da ne bo imel slabih izkušenj z drugimi psi, saj bi lahko dobil strah pred njimi. Psičke so sicer malce bolj plahe in nezaupljive. Sicer pa japonski špic ni nikoli napadalen, raje se ‘potegne nazaj’, razburljivo dogajanje opazuje od daleč in z laježem pove, da je enakopraven tudi večjim in močnejšim, četudi je majhen. Do mačk ima ponavadi prijateljski odnos, le da je treba že mladička navaditi na sožitje z njimi. Enako velja za odnos do drugih hišnih ljubljenčkov.

Vodljivosti in učljivost?

Je zelo učljiv in ubogljiv. Morda na začetku pri kakšnem ukazu ne bo ravnodušen in se bo malce upiral. Ko pa vidi, da mislimo zares, bo ubogal. Po drugi vadbi bo že dobro napredoval, po tretji pa bo povsem obvladal vaje in se bo odzival na ukaze. Je zelo bister pes.

Kaj pa pasji športi?

Je odličen športnik. Dobro se obnese v agilityju, primeren je za tek za dnevno rekreacijo, pa tudi za maraton – veliki in mali. Nekateri že tekmujejo tudi v disciplini ”dog treking” in so zelo uspešni.

Negovanje kožuha?

Njegov kožuh ima krovno dlako in bogato podlanko. Na dlaki pa je t.i. teflonska prevleka, kar pomeni, da se sama očisti. Umazanija kar sama odpade, ko se posuši. Ni ga treba pogosto kopati, česati pa ga moramo. Ne vsak dan, če je dlaka pravilne kakovosti. Dlaka mu izpada dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Takrat ga je treba okopati in ga temeljito skrtačiti. Vsa odpadla dlaka gre ven in potem ni nobenega izpadanja več. Včasih pa na izpadanje vplivajo hitre vremenske spremembe.

Tone Hočevar (celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes)