Srednjeazijski ovčar – svojeglav in zvest spremljevalec, ki potrebuje stabilnega vodnika

Srednjeazijski ovčar velja za eno najstarejših pasem psov. Ta je nastala z naravno selekcijo pred več kot štiri tisoč let. V slovenski kinologiji pa ga  pravzaprav šele dobro spoznavamo.

Srednjeazijski ovčar je pri nas dokaj nepoznana pasma; na pasjih razstavah in različnih družabnih omrežjih se je namreč začel pojavljati šele v zadnjem desetletju. Pasma je bolj znana v evropskih državah, ki so bližje Rusiji, v Sloveniji pa imamo za vzrejo zelo malo dobrih primerkov.

Nikoli ga ne imejte za statusni simbol

Tega stabilnega, ponosnega, odločnega, samostojnega, samozadostnega, samozavestnega in na domačem terenu zelo zaščitniškega psa, ki v višino meri najmanj 70 centimetrov (psice najmanj 65 centimetrov), boste prepoznali po masivni glavi, temnih očeh, kratkem in mišičnatem vratu, širokih in globokih prsih ter ravni, močni in široki hrbtni liniji. Dlaka srednjeazijskega ovčarja je groba in ima bogato podlanko. Po dolžini dlake – ta mora biti gladka in nikoli valovita – obstajata dva tipa: dolgodlaki (7–8 centimetrov) in kratkodlaki (3–5 centimetrov). Sicer pa barva dlake obsega širok spekter – od bele, črne, slamnate, sive do kombinacije črno-bele ali belo-rjave. Kot zanimivost naj povemo, da višina pri tej pasmi ni omejena, pa tudi teža ni posebej določena. A po podatkih Igorja Strnada, dolgoletnega ljubitelja, lastnika, vzreditelja in poznavalca omenjene pasme, ki nam je velikodušno pomagal z gradivom in informacijami pri nastajanju članka, lahko samec v zreli dobi doseže tudi okrog 90 kilogramov in 80–85 centimetrov višine.

»Srednjeazijski ovčar je bil v preteklosti pes s kupiranimi ušesi in repom, kar je bilo mnogim všeč po videzu, saj je kot takšen zelo izstopal v okolju, kjer se je pojavil. Zato so psa mnogi imeli za statusni simbol, kar je zelo narobe in skregano z namenom, za katerega je bil srednjeazijski ovčar ustvarjen. To namreč ni pes s kupiranimi ušesi in repom, ampak veliko več,« opozarja Strnad. Po njegovih besedah ima pasma specifične psihosomatske lastnosti in potrebe, zato potrebuje ob sebi resnično primernega človeka in ustrezno bivalno okolje. V mestnih jedrih in strnjenih naseljih se srednjeazijski ovčar ne znajde najbolje, vseeno pa po sogovornikovih ugotovitvah ni malo primerov, ko ljudje tudi v takšnih okoljih predstavnika te pasme kupijo, da bi dosegli pozornost in prepoznavnost. »A pes ni rekvizit, ki ga lahko hitro zavržete ali zamenjate, ampak živo bitje, ki zraste v veliko in močno žival, ki jo je treba obvladovati, razumeti in z njo primerno ravnati v vseh pogledih. Sam vedno poskušam lastnikom svojih psov pomagati z nasveti in ostati z njimi v stiku, seveda pa mladičem, ki jih vzredim, vedno skušam najti prave lastnike. Zato vsakemu mladiča tudi ne prodam,« priznava Strnad.

Ne bo skakal od sreče, ko pridete domov

Značaj srednjeazijskega ovčarja je po besedah Grege Rojca, enega od lastnikov te pasme v Sloveniji, specifičen. »Če ima povprečen pes razpon čustev od -10 do +10, jih ima srednjeazijski ovčar le od -3 do +3. Če iščete psa, ki bo skakal od veselja, ko boste prišli domov, potem to ni pasma za vas. Če iščete psa, ki si bo neprestano prizadeval za vašo srečo in pozornost, potem to ni pes za vas. To pač ni pes, katerega sreča temelji na neprestanem igrivem in ljubeznivem odnosu z gospodarjem. Naša psička je sicer zelo rada v naši bližini, nikakor pa neprestano ne išče očesnega ali telesnega stika,« pravi Rojc. Hkrati dodaja, da bo srednjeazijski ovčar brez najmanjšega oklevanja prevzel vlogo gospodarja, če te vloge ne bo prevzel njegov lastnik. »In tega si ne želite. Če res niste izkušen kinolog, potem pred in po nakupu psa izkušenega vzreditelja sprašujte, sprašujte in še enkrat sprašujte, kako s tem psom ravnati. Mi smo to naredili in verjamem, da je to eden ključnih razlogov za naše zadovoljstvo,« izpostavlja.

Ob tem seveda velja izpostaviti, da je srednjeazijski ovčar pastirska in ne športna pasma psov. Kot pravi Igor Strnad, seveda obstajajo tudi izjeme, a so redke. »Pasmo so preizkušali v Rusiji kot službenega psa, lavinskega psa, čuvaja vojaških objektov in še bi lahko našteval. Obstajajo tudi primerki srednjeazijskega ovčarja z dobrimi dosežki v disciplini rally obedience, a naj poudarim, da ne smemo pozabiti, da je to pasma, ki se popolnoma razvije telesno, čustveno in spolno šele po dveh letih in pol. To je podatek, ki je pri tej pasmi zelo pomemben, zato ni dobro hiteti z dresuro, ampak je psa v obdobju odraščanja bolje pravilno seznanjati z različnimi okoliščinami in situacijami,« pravi sogovornik. Srednjeazijski ovčar je po njegovih besedah dokaj svojeglava pasma in se mnogokrat odloča samoiniciativno, česar se mora zavedati vsak lastnik, saj je takšno obnašanje in odločanje ne nazadnje pasmo naredilo. »Tudi če naredite neko stopnjo šolanja s to pasmo, to še ne pomeni, da se bo srednjeazijski ovčar vedno odločal striktno in samo po vašem povelju. Ravno ta lastnost samoodločanja je bila ena od pomembnih za njegov obstoj, razvoj in preživetje. Gre za pošteno, zvesto pasmo, ki dela s človekom in ne za človeka; prav tako si nikoli ne želi biti hlapec. Če si tega psa želite 100-odstotno pokoriti, se vam bo v nekem trenutku zavestno zoperstavil in tako pokazal, da ne bo hlapec. Želim povedati, da je srednjeazijski ovčar srečen takrat, ko je del ekipe ali krdela ter pravilno usmerjen in voden,« opozarja Strnad.