Honey – psička, zaposlena kot ‘svetovalka za mehčanje klime v svetovalnici’

foto: arhiv Zlato jabolko
Honey ni med, je pa psička medene barve. Šteje sedem let in je posebna psička, kajti ima prav posebno poslanstvo, poklic.

Honey je ‘svetovalka za mehčanje klime v svetovalnici s pomočjo kuža’, kjer skupaj vodiva dejavnosti učenja socialnih veščin. Ona je namreč moja sila pomembna pomočnica, ki z nahrbtnikom pride v svetovalnico takrat, kadar se v njej nekaj dogaja.

Kako se je vse skupaj začelo? Najprej je bila ena velika želja, da bi delali skupaj. S Honey sva prva leta posvetili njenemu kinološkemu šolanju in vzgoji. Potem pa je napočil čas, ko sem jo počasi, strpno in s posluhom do njenih potreb vključevala v svoje delo. Poučevala sem kot učiteljica v prvi triadi osnovne šole. Počasi sva se tri leta s skupaj kalili v osnovni šoli. Vsak petek sva pripravili kakšno skupno urico za učence. Honey je takoj prevzela svojo vlogo mehčanja in sproščanja klime. Tako smo skupaj z učenci in Honey izpeljali številne teme. Honey je pomagala pri osvajanju matematičnih zank in ugank, bralnih težavah, najraje pa je sodelovala pri pogovorih o življenjskih temah. Preko božanja so se učenci sprostili, nekateri umirili, drugi opogumili, da so spregovorili.

Prav zaradi teh trenutkov, ko smo videli, da spreminjamo svoje odnose, se je rodila ideja za svetovalnico, kjer se na delavnicah spreminja odnos do sebe, drugih in narave.

foto_ arhiv Zlato jabolko

Kako poteka dan »svetovalke za mehčanje klime«?

Kako poteka dan »svetovalke za mehčanje klime«? Dan se prične tako, da se najprej odpraviva na dolg sprehod in gibanje. Kako neverjetno in s celim telesom nam izrazijo svojo hvaležnost in navdušenje kužki, ko gremo skupaj v neko gibanje. Midve jo mahneva na hrib, kjer je polno novih vonjav, kjer se predvsem naužije svoje živalskosti z gibanjem, vohanjem, tekanjem. Obe se priklopiva na vir te naravne energije gozda, zemlje, sonca, dežja, vetra, snega, ptičjega petja in neštetih vonjav …

Ko se prijetna sproščenost razlije čez telo, se vrneva domov, kjer se pripraviva na delo. Hrana in pijača, krtačkanje in čohanje ter nazadnje priprava pripomočkov. Tudi nahrbtnika s pismom. Ko primem nahrbtnik v roke, Honey že točno ve, da to pomeni, da se bo nekaj sila finega dogajalo. Pride, vohlja in maha z repom. Zdi se, kot da jo zvija neučakanost in jo strašno zanima, kaj neki piše v pismu, ki ga bo v nahrbtniku prinesla otrokom na delavnico.

Pa še prav ima, otroci so namreč nad njenim pismom, ki ga preberejo na začetku delavnice navdušeni. Smejejo se. Sprostijo se. Zabavajo se, hkrati pa z vso resnostjo začnejo iskati rešitve za odgovore. Postavljajo se jim vprašanja, razmišljajo in pogovor steče. Pravzaprav otroci sami postanejo Honeyini svetovalci. Takole piše v pismu:

»Dragi moji nekosmati prijatelji! Poglejte to fotko. Na njej je moja prva familija. To je moja kužksta mama Saba. Tisto sem pa jaz z mojimi brati in s sestrami. Kaj mislite, kakšno je bilo sodelovanje med kužki v mojem leglu? Kako pa vi sodelujete z vrstniki, moji prijatelji? Bodite fajn. Vaša kosmata prijateljica Honey«

In pogovor se tako začne in prav Honey je tista, ki ga najbolj spodbudi …

Janka Bergel Pogačnik (Zlato jabolko)