Pevka Anja Rupel je velika ljubiteljica živali, v prvi vrsti pa, kot si sama v šali reče – pasja mati. Že deset let jim doma družbo dela mešanček Bučko.
Ljubezen do živali je Anja prenesla tudi na hčer Luno, in če bi bilo po njuno, bi si dom delili s še več pasjimi prijatelji. A hkrati Anja nikoli ni sledila prvim vzgibom in željam po novem kužku. Vedno razmisli o odgovornosti in vsem drugim, kar za seboj prinaša skrbništvo psa.
Anja, imate od nekdaj radi živali? Kakšen je prvi spomin na pse?
Na splošno sem velika ljubiteljica živali, rada imam vse živali. Ko sem bila majhna, sem imela kanarčka, z Alešem sva imela morskega prašička. Ampak če sem čisto iskrena, sem v glavnem bolj pasja mati. Ko sem bila še čisto majhna, smo imeli psičko, mešanko Boni, ampak se je ne spomnim zelo dobro. Vem, da smo jo dobili na neki kmetiji. Ko smo šli na morje, ni mogla z nami in smo jo peljali na to kmetijo v varstvo in tam je žalostno končala, saj je pojedla podganji strup. Potem nismo imeli novega psa, vse dokler ni moja sestra tako navijala zanj in privarčevala denar, da smo šli v Kranj po enega koker španjela. Moja mama ni bila najbolj navdušena, saj se je pol življenja bala psov. Tako je prišel v hišo Car in tudi mama se je znebila strahu in danes ima pse strašno rada. Komaj čaka, da pride k meni na obisk. Predvsem zato, da vidi psa in vnukinjo (smeh).
Danes pa vam dela družbo Bučko?
Ja, tega pa smo dobili, ko je bila hči Luna stara osem let. Tako da nam Bučko družbo dela že deset let. Da ga imamo, je predvsem Lunina zasluga. Zelo sem vesela, da ima tudi ona zelo rada živali; izjemno je sočutna. Od malega je vedno, ko je zagledala kakšnega kužka, kar ponorela. Nikoli se ni bala psov, k vsakemu je kar šla, tako da sem ji morala nenehno razlagati, da je treba vedno vprašati lastnika za dovoljenje, da daš psu najprej roko povohati in podobno. Pri sosedih so imeli psičko Ajšo in mislim, da je bila to tudi prva Lunina beseda. In seveda je nenehno spraševala, kdaj bo lahko dobila kužka. Jaz sem malo odlagala s privolitvijo, saj sem dobro vedela, kaj to potegne za seboj. Žival pač ni igrača, žival je velika ljubezen, ampak tudi velika odgovornost. Zelo dolgo sva se z Alešem upirala, potem sem pa enkrat na spletu našla posnetek malih kužkov, mešančkov, v Črni vasi. Zmenili smo se, da jih gremo pogledat. Seveda smo domov prišli s psom, Bučkom. Je majhen kužek, ima 12 kilogramov, je ves bel in kosmat.
Kako pa je Bučko dobil tako prisrčno ime?
Ime je izbrala Luna. V tistem času sem ji prebirala zelo veliko otroških knjig in obstaja serija knjig z naslovom Umazani Berti. Umazani Beri je imel kužka, ki mu je bilo ime Bučko. Zato je tudi naš moral biti Bučko.
Kakšen je Bučko po značaju?
Vizualno deluje zelo simpatičen, toda v sebi mora imeti nekaj terierske krvi, ker zna biti kar ošter. Strašno pazi naš atrij in laja na vsakogar, ki gre mimo. S kužki z ulice, ki jih pozna, se dobro razume. S tistimi, ki jih ne pozna, pa ne preveč dobro. Mogoče se skuša malo bolj postaviti zase zato, ker je majhen. Drugače je pa zelo scrkljan in, kot pravi moj oče, nevzgojen (smeh). Nihče od nas si ne zna več predstavljati življenja brez njega. Ena taka velika ljubezen je. Je naš polnovredni družinski član. Celo Aleš, ki je bil najmanj navdušen, da imamo psa, hodi z njim na sprehod in ga zelo skrbi, če je z Bučkom kaj narobe. Ko pride Aleš domov s kakšnega koncerta ob petih zjutraj in z Luno spiva, je Bučko edini, ki ga pozdravi. Potem imata pa tak obred, da se vedno še malo žogata v atriju.
Ima doma kakšne posebne omejitve?
Seveda je bilo na začetku rečeno, da pes ne bo na postelji, ne na kavču … In seveda je danes vse to njegovo (smeh). Saj načeloma kar uboga, z izjemo tega, da na naš atrij zares pazi zelo, zelo na glas.
Kaj najraje počnete skupaj?
Najbolj luštno je, ko se igramo, ko se uleže na hrbet in se pusti čohati. To tudi mene zelo pomirja. Zdi se mi, da pes začuti slabo voljo ali nervozo, in potem ko se stisne k tebi in prosi, da ga čohaš, se s tem tudi sam sproščaš, slabe misli gredo stran in pride pozitivna energija … Sicer pa Bučko strašno obožuje žogice vseh vrst, je pravi nogometaš. Cel dan bi si lahko podajal žogico. Se mu tudi pozna, da je že malo starejši kuža; malo se je umiril. Najraje se crkljata z Luno, kar lahko počneta ure in ure in ljubezen kar puhti od njiju. Zdaj, ko smo več doma, je Bučko strašno zadovoljen in navdušen nad stalno družbo.
Ste kdaj razmišljali, da bi imeli še kakšnega psa?
Jaz bi takoj imela še kakšne tri pse, ampak mislim, da bi naju z Luno Aleš deložiral (smeh). Prav težko gledam vse to objave kužkov, ki iščejo dom. Na tem področju sem res mehka, vse me tako prizadene. Včasih sem veliko hodila po nekdanji Jugoslaviji. Recimo v Srbiji vidiš ogromno zapuščenih, uličnih psov. Meni se trga srce, ko to vidim, vse bi odnesla domov. Kjer koli se ustaviš, že pridejo te ‘lutalice’ in jaz jim vse razdam, kar imam v tistem trenutku primernega in užitnega zanje pri sebi. Mi je Aleš enkrat rekel, da me bolj skrbijo psi kakor ljudje. Mislim, da si odrasli ljudje lahko pomagajo in poiščejo pomoč. Žival si pa sama ne more pomagati. Mi smo tako naredili, da so povsem odvisni od človeka in da se grdo dela z njimi, kar me strašno prizadene.
Sočutje do živali v vaši družini z vami najbolj deli hči Luna. Kaj ji je po vašem mnenju dalo odraščanje s psom?
Otrok absolutno ob psu postane odgovornejši. Pes je odgovornost in del te odgovornosti je prevzela tudi Luna; starosti primerno, seveda. Danes včasih malo pojamra, ko je treba Bučka peljati na jutranji sprehod, a hkrati ve, da to sodi zraven. Pa tudi sočutja se otrok nauči s psom. Ne samo do živali, do vseh živih bitij. Pomembno se mi zdi tudi, da ima otrok na tem področju ravnanja z živalmi dober vzgled v starših. Pes da ogromno otroku. Edina slaba stran je, da živijo manj časa kot mi. Ti trenutki, ko se žival poslavlja, so pa zelo težki.
Za konec pa nam povejte še, česa so vas osebno naučili psi?
Da sem veliko potrpežljivejša, kot sem bila. In brezpogojne ljubezni. Tako kot te teh dveh vrlin nauči otrok, te tega zna naučiti tudi žival.
Špela Šimenc