Znan ‘radijec’, voditelj na Radiu 2, Robert Pečnik Pečo, je velik ljubitelj psov. Je ponosni lastnik psičke Roxy, pasme kontinentalni buldog.
Pečo, koliko časa vam družbo že dela Roxy?
Ko smo še živeli v stanovanju, sem imel nemškega bokserja, ki se je pri 12 letih poslovil. Nato kar nekaj časa nismo imeli psa. Žena je vztrajala, da bomo psa imeli spet, ko se bomo preselili v hišo. In res – ko smo pred šestimi leti zamenjali bivališče, smo kupili Roxy. Otroka sta mamico takoj spomnila na naš dogovor in ni bilo več bilo izhoda.
Zakaj ste se z družino odločili za to pasmo?
Za kontinentalnega buldoga mi je pred mnogimi leti povedal kinolog Jože Vidic. Ker sem imel bokserja in so mi všeč angleški buldogi, mi je kot odličen kompromis predlagal to pasmo. Pasma je relativno nova; prvo uradno leglo je bilo skoteno leta 2004 v Švici. Tudi zdaj je mnogi še ne poznajo. Kolikor vem, je bila Roxy prva kontinentalna buldoginja v Sloveniji. Zdaj pa ni več osamljena (smeh). V Mariboru je tudi vzrediteljica Petra Javornik, ki jo je za to pasmo navdušila prav naša Roxy.
Od kod ste jo pripeljali?
V povezavi s tem vprašanjem je kar hecna zgodba. Takoj, ko je žena pristala, sem na spletu iskal legla. Nekaj sem jih našel v Švici, se mi je pa zdelo, da je Nemčija vseeno bolj pri roki. Najstarejša psarna Bulldogman-Pack leader je imela ravno leglo in bil sem prvi, ki sem jih kontaktiral in se hitro dogovoril za psičko. Mogoče se sliši neverjetno, a res nisem bil pozoren na to, kje so. Ko se je približeval datum, ko jo gremo iskat, me je skoraj kap, saj sem ugotovil, da je psarna 1150 km daleč; še malce višje od Berlina. Najprej sem iskal možnost letalskega prevoza, a ker mi rejec ni mogel zagotoviti, da bo Roxy ob prevzemu lažja od 9 kilogramov, se za to nisem odločil. Po odhodu domov je namreč nisem hotel izpostaviti še stresu potovanja med prtljago. Tako sva na določen datum z ženo odšla na 14-urno pot vzhodno od Berlina. Je bila pa Roxy super sopotnica, očitno smo se eden v drugega zaljubili na prvi pogled.
Kakšna psička je Roxy?
Kontinentalni buldog je zelo živahen pes, ki je za razliko od angleškega buldoga zelo aktiven. Je velik ljubitelj otrok, skratka zelo primeren za družinskega psa. Je zelo učljiv, ima pa tako kot vsi buldogi svoj značaj, kar pomeni, da zna biti nekoliko trmasta oziroma samosvoja. Roxy je s tega vidika kar tipična predstavnica pasme.
Kakšnim ljudem bi priporočili to pasmo?
Pasmo kontinentalni buldog bi lahko svetoval vsem, razen tistim, ki nimajo potrpljenja in bi imeli psa zunaj. Ali pa jih moti smrčanje (smeh). Kot sem že omenil, so po buldogovsko nekoliko trmoglavi, ob pravilni in dosledni vzgoji pa so vseeno dobro učljivi psi. So tudi izrazito družinski psi, ki imajo zelo radi otroke, primerni za bivanje v družinskem domu.
Kaj vse počneta skupaj?
Oba imava najraje skupne sprehode. Morali bi videti to veselje, ko pograbim povodec. Sploh, če zavijeva v gozd, nekam, kjer sva sama in jo spustim z vrvice. Je neutrudna prinašalka palic in komaj čaka, da jo vržem. Sicer pa rada tudi skupaj smrčiva (smeh). Zelo rada se crklja.
Se z Roxy veliko ukvarjate, potrebuje veliko pozornosti?
Menim, da vsak pes potrebuje veliko pozornosti. Zdi se mi, da, kdor se odloči za psa, se mora zavedati, da je pes obveza in družinski član. Priznam, da smo z leti postali nekoliko manj dosledni, kar se pozna tako, da je začela zahajati na kavč, čeprav ženi to ni všeč.
Vas Roxy spremlja tudi na dopuste?
Če se le da, jo vzamemo s seboj. Na morju sicer malce trpi zaradi vročine, pa tudi v vodo gre le do trebuha. Nad plavanjem ni navdušena, čeprav vidim, da mnogi kontinentalni buldogi z veseljem skočijo v vodo. Skratka, ni to pravilo. Doma je ostala le, ko smo šli na dopust z letalom. Vročina ji kot vsem psom s krajšim gobčkom oteži dihanje, zato ima raje hladnejše dni. Letos je prvič dobila zimski plašček, v katerega se je naravnost zaljubila. Zdaj ne vem, ali zato, ker jo je prej res zeblo, ali ker ga povezuje s sprehodom.
Pogosto slišimo, da je pes lahko tudi človek najboljši učitelj. Česa vas je naučila Roxy?
Težko bi rekel, da me je naučila ljubezni, ker sem ženo spoznal precej pred njo (smeh). Že prej sem imel nemškega bokserja in že od prej vem, da ob psu res spoznaš, kaj je pravo prijateljstvo, ki nikoli, ampak res nikoli, ne zataji. Roxy pa me je naučila še, da moraš biti pri psu dosleden. Če na to pozabiš, zna to dobro izkoristiti. Hitro ugotoviš, da je podobno kot pri mojih dveh najstnikih (smeh).
Je kakšna zgodba, povezana z Roxy, še prav posebna?
Uh, tega je res veliko. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin zgodba, ki se je sicer nerad spominjam. Hči je bila z njo na sprehodu, ko jo je na prehodu za pešce zbil avtomobil. Pred tem nam je Roxy dvakrat ali trikrat pobegnila in niti slučajno ni brez pomoči našla poti domov. Ob nesreči pa je sama pridrvela domov, kot da je prišla po pomoč. Še danes mi gredo ob tem kocine pokonci.
Si še predstavljate življenje brez hišnega ljubljenčka?
Moram reči, da si sploh ne predstavljam, da doma ne bi imeli Roxy. Pozitivno vpliva na celotno družino. Hecno, da to opaziš šele, ko je ni doma. Hči jo je vzela s seboj na dopust in tiste dni sem se večkrat zalotil, da nezavedno pogledujem na njeno ležišče. Še ženi sem rekel, kako prazen je dom, ko je ni. Najmlajši najstnik se ves čas crklja z njo, ta starejša najstnica jo pridno vozi na sprehode in vprašanje, če se kdaj tudi ne pogovarjata. Za ženo je Roxy otrok, zame pa vir neizmernega veselja. Samo pogledam jo in dan je lepši.
