Odrasli psi ne marajo ”ogovarjanja po otroško”

Ste se kdaj poslušali, kako se pogovarjate s svojim psom? Ali pa, kako se drugi skrbniki pogovarjajo s svojimi kosmatinci?

Pri zelo veliko primerih bi ugotovili, da se skrbnik s psom (svojim ali tujim) pogovarja zelo podobno, kot z otrokom – nežno, ljubkujoče, z uporabo pomanjševalnic …

Zakaj to počnemo tako? S tem vprašanjem so se ukvarjali tudi raziskovalci z mestne univerze City University v New Yorku. Raziskovali so, kako na štirinožce vpliva naš način komuniciranja. V študiji so prišli do precej konkretnih rezultatov. Ugotovili so, da naše otroško čebljanje ugodno vpliva na mladiče, pravzaprav jim je kar všeč. Odraslim psom pa je takšen način nagovarjanja povsem odveč oz. ga sploh ne marajo. Strokovnjaki svetujejo, da se z odraslim psom pogovarjamo podobno, kot z odraslim človekom. Tako mu bo bolj všeč.

Vid ima pomembno vlogo pri komunikaciji med psi

Pomembnost vida se razlikuje od pasme do pasme. Malenkost manj je pomembno pri pasmah, kot so baset, beagle ali bloodhound, ki svoj plen zaznavajo večinoma s pomočjo nosa.

Nekoliko bolj so oči pomembne pri pasmah, kot so afganistanski hrti ali angleški hrti – ti imajo vid zelo dobro razvit.

Kako dobro in kaj pravzaprav vidijo psi, je stvar razgovora že mnogo let. Psi naj ne bi razločevali tolikšnega število barv, kot jih lahko človek. Vendar so vseeno dokazali, da pes lahko razlikuje med različnimi barvami. Psi naj bi razločno razlikovali med tremi osnovnimi barvami, kot so rumena, magenta in cyan. Prepoznali naj bi tudi modro, zeleno, rdečo, različno vijolično in različne odtenke sive.


Barve z določeno valovno dolžino ne prepoznajo tako kot mi, ampak jih vidijo kot različne odtenke sive.


Vpliv vida na vedenje psa odločilno vpliva na iskanje plena. S pomočjo vonja lahko najde sled, po kateri naj bi se gibal plen, vid pa mu omogoča, da plen dejansko ulovi, pri čemer se sprosti plenilski nagon. Izjemno veliko vlogo igra vid pri komunikaciji med psi ter v sporazumevanju in razumevanju okolice.


Položaj in drža celotnega telesa, mimika obraza, ušes, repa, gobčka in celo dlake sporočajo marsikaj.


Medtem ko se recimo strah psa povečuje, se položaj glave niža, ušesa se pomaknejo nazaj, rep se povesi, ali se zvije pod trebuh … Pes ima denimo v pozornosti pokončna ušesa, sproščen rep in nikjer ni zaznati nasršenosti dlake. Z naraščanjem agresivnega vedenja se spremeni drža telesa, rep se dvigne in običajno maha visoko nad hrbtom, ušesa se postavijo pokonci, velikokrat je zaznati tudi nasršenost dlake …

Napačni prevod vidnih signalov

Težave v vidni komunikaciji nastanejo predvsem, kadar imamo opravka s pasmami, ki so se med razvojem zelo oddaljile od splošnega videza svojih prednikov. Nekatere pasme nimajo repa, ali je vedno nošen, dvignjen nad hrbet. Nekatere pasme imajo nenehno zavit rep, poležena ušesa ali dolgo dlako, ki močno zakriva mimiko obraza in celotnega telesa.

Pomembno je, da mladička med socializacijo izpostavimo različnim pasmam psov. Moje mnenje je, da tečaji, kjer so prisotni zgolj psi manjših pasem, psi enake pasme in podobno, niso najboljša izbira. Pomembno je namreč, da se naš pes nauči sporazumevanja z vsemi – tako z velikimi kot majhnimi. Tistimi brez ušes in repa, kot takimi, kjer je vizualna komunikacija zelo otežena in deloma praktično nemogoča. Naučiti se morajo, da visoko postavljen rep terierja ni vedno opozorilo pred napadom in se naučiti sporazumevati tudi brez vidnih signalov, recimo mimike obraza in oči pri pasmah, ki jih dlaka zakriva in onemogoča vizualno komunikacijo z okolico.

Zato je pomembno, da pse že v mladosti izpostavimo nadzorovanemu srečanju različnih pasem, različnih velikosti. Prepad med tem, kar je trdo zakoreninjeno v genetiki in dejansko situacijo, lahko premostimo zgolj s pravilno in dobro socializacijo.

Avtor: Urška Krivec

Visok, otroški glas bolj pritegne pasjo pozornost

Raziskovalci na britanski York University so želeli ugotoviti, kakšen vpliv ima na psa uporaba visokega (otroškega) glasu. ”Vemo, da psi ne morejo govoriti, zato smo želeli ugotoviti, ali način, s katerim nagovarjamo psa, vpliva na njegovo razumevanje,” je dejal glavni vodja raziskave Alex Benjamin.

Dosedanje tovrstne raziskave so pokazale, da ima ”otroška” govorica vpliv pri mladičkih, medtem ko je ta na odraslega psa zanemarljiv. Toda Benjamin in ekipa, ki so testirali prav 69 odrasl1ih psov, so dokazali, da ni čisto tako. Psi so pri testih poslušali različne glasove ter vsebino. Najprej osebo, ki je uporabljala ”otroški” glas in besede, usmerjene k psu (”priden kuža”, ”a greva na sprehod”). Druga oseba je uporabljala ”odrasel” glas brez vsebine, ki bi se navezovala na psa (”včeraj sem bil v kinu”). Potem pa so vse to še premešali. Psi so poslušali še osebo z ”otroškim” glasom, a brez vsebine, ki bi se navezovala na psa in osebo z ”odraslim” glasom in k psu usmerjeno vsebino. Tako so ugotavljali, ali je ton glasu tisti, ki vzbudi pasjo pozornost, ali so to same besede.

Raziskovalci so opazovali stopnjo pozornosti, ki so jo psi namenili posameznim glasovom, psi pa so morali izbrati, s katerim ”glasom” bi se raje igrali in družili.

Rezultat? Psi bi se najraje družili z ”govorcem”, ki se pogovarja ”po otroško” in z vsebino, ki je namenjena psu. Torej, da na polno vzbudimo pasjo pozornost, moramo uporabiti obe stvari.

”Zdi se mi zelo zanimivo, da so naši psi sposobni uporabljati tako akustično kot vsebinsko informacijo, da ugotovijo, kateri govor je namenjen njim,” je dejal avtor raziskave, zaključil pa takole: ”Če uporabljate to vrsto govora, lahko to raziskavo jemljete kot dokaz, da niste nora pasja mama. Psi imajo očitno to radi!”