Ob tem se številni sprašujejo: koliko časa je pes lahko sam, da to zanj še ni problem?
Splošno pravilo, ki ga navajajo strokovnjaki (med drugim tudi American Kennel Club), je, da je odrasel pes lahko sam približno 4 do 6 ur, mladiči, starejši in bolni psi pa še precej manj.
Kako to sovpada z našim načinom življenja?
Koliko ur je pes lahko sam?
- Odrasel pes: 4 do 6 ur
- mladič: bistveno manj (pogosto le 1–3 ure)
- starejši pes: odvisno od zdravja in rutine
Vir: AKC, PetMD
To je, kot pravijo strokovnjaki, sicer le okvir. Ključno je razumeti, da psi in osamljenost niso dobra kombinacija na dolgi rok, ter da vsi psi ne prenašajo samote enako dobro/slabo.
Zakaj psi težko prenašajo osamljenost?
Psi so socialne živali. V naravi živijo v skupinah, zato samota za njih ne pomeni počitka, ampak lahko tudi stanje negotovosti.
Kot opozarjajo strokovnjaki na PetMD, lahko dolgotrajna osamljenost pri psih vodi v stres, tesnobo in vedenjske težave.
Znaki, da je pes preveč sam
Veliko lastnikov misli, da je pes “čisto v redu”, ker ne dela težav.
Znaki, ki jih ne moremo spregledati:
- pretirano lajanje ali cviljenje
- uničevanje predmetov
- opravljanje potrebe v stanovanju
- pretirano spanje ali popolna pasivnost
- stalno čakanje pri vratih
Ločitvena tesnoba: ko osamljenost postane problem
Pri nekaterih psih osamljenost povzroči resno stisko – ločitveno tesnobo.
To lahko pomeni:
- panično vedenje ob odhodu lastnika
- poskuse pobega
- samopoškodovanje
Tak pes ne nagaja, ampak doživlja močan stres.
stock.adobe.com
Kako zmanjšati osamljenost pri psu?
Če je pes pogosto sam, lahko že majhne spremembe naredijo veliko razliko:
- pred odhodom poskrbite za daljši in kakovosten sprehod
- uporabite igrače za mentalno zaposlitev (iskanje hrane, polnjene igrače)
- vzpostavite stalno rutino (psi se umirijo, ko vedo, kaj pričakovati in kdaj pridete)
- psa postopno navajajte na samoto
- če je mogoče, vključite pomoč bližnjih
Ni pomembno le, koliko časa je pes sam
Pes lahko nekaj ur samote prenese brez večjih težav, če ima sicer dovolj gibanja, pozornosti in interakcije. Težava nastane, ko osamljenost postane vsakodnevna realnost, stik z lastnikom pa minimalen.
Vselej pa stremimo k temu, da si že pred odločitvijo za psa odgovorimo, ali pes samoto le prenaša – ali v našem okolju lahko tudi zares dobro živi?
