Entlebuški planšarski pes

Če med švicarskimi pasmami psov najprej pomislite na velikega švicarskega planšarskega psa in bernskega planšarskega psa, ki sta pri nas najpogosteje zastopana, boste v Sloveniji veliko redkeje naleteli na appenzelskega in entlebuškega planšarja.

Ta je v omenjeni četverici, ki si je po videzu in obarvanosti precej podobna, najmanjši; toda povsem napačno je sklepati, da je ta pasma le pomanjšana različica velikega švicarskega planšarskega psa. Psa si namreč po značaju sploh nista podobna.

»Entlebuški planšarji so v primerjavi z velikimi švicarskimi planšarskimi psi veliko bolj živahni, aktivni in energični, prav tako pa tudi bolj agilni in zato primerni za vse pasje športe. So zelo zvesti in pozorni na svoje lastnike, obožujejo delo in šolanje. Če iščete aktivnega psa, je življenje z njimi super. So pa (večinoma) zelo nezaupljivi do tujcev in kot dobri čuvaji nanje vedno opozorijo z laježem. Podobno nezaupljivi, mogoče še bolj, so appenzelerji, medtem ko so bernski planšarji in veliki švicarski planšarski psi veliko bolj prijazni in zaupljivi do tujcev. Vseeno pa naj poudarim, da ima vsak pes edinstven značaj, ki je v veliki meri odvisen od (primarne in sekundarne) socializacije,« pravi Urša Stare iz psarne de Amica Mea, ki je v naši državi ena redkih, kjer se ukvarjajo z vzrejo omenjene pasme. Po besedah sogovornice je bilo v Sloveniji doslej vsega skupaj zgolj osem legel rodovniških enlebuških planšarjev, od tega štiri v njihovi psarni.

»Entlebuški planšar ima precej energije, zato so redni sprehodi v kombinaciji z drugimi aktivnostmi – na primer plavanjem, prinašanjem žoge/frizbijem ali agilityjem – kar nujni.«

Malo zdravstvenih težav in dolgo življenje

»Z vzrejo smo se začeli ukvarjati pred šestimi leti, ko smo dobili prvo psičko, prej pa o tem nismo razmišljali, saj smo imeli pse bolj zaradi veselja in ker smo pač pasjeljubci,« poudarja Urša Stare, ki je svojo prvo entlebuško planšarko dobila pri vzrediteljici Katji Rožman – in to je bilo takrat čisto prvo leglo entlebuških planšarjev v Sloveniji. »Zaradi te psičke sem se v pasmo naravnost zaljubila in še danes lahko rečem, da je moja prva entlebušerka moj najljubši pes, čeprav jih imamo trenutno kar pet,« priznava sogovornica. »Že od nekdaj so mi bile všeč švicarske pasme, entlebuški planšarski pes pa mi je tako zelo pri srcu, saj ima karakteristike, ki sem jih iskala: malo zdravstvenih težav, dolgo življenjsko dobo, pripravljenost za delo. To je aktiven pes z veliko energije, zvest in navezan na svojo družino. Zato odločitev ni bila težka. Zagotovo najbolj všeč pa mi je značaj in pa odnos, ki ga imajo ti psi do svojega lastnika, saj so nanj res neverjetno navezani in zvesti. To so majhni psi z velikim karakterjem. In prav vsi obožujejo žogo,« razloži Urša Stare.

Primerni tudi za začetnike

Pasmo priporoča tudi začetnikom, seveda ob obiskovanju dobre pasje šole, kjer se bodo s psom naučili pravilno delati. »Izkušeni lastniki s to pasmo ne bi smeli imeti težav. Bolj je pomembno, da so lastniki aktivni, da se s psom ukvarjajo in ga zaposlijo ter sodelujejo pri aktivnostih. Entlebuški planšar ima precej energije, zato so redni sprehodi v kombinaciji z drugimi aktivnostmi – na primer plavanjem, prinašanjem žoge/frisbeejem ali agilityjem – kar nujni,« izpostavlja. In čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka? »Predvsem naj ima lastnik psa čim več s sabo, da je ta v družbi ljudi in drugih psov, in naj skupaj počneta čim več aktivnosti. Vzgoja in šolanje pa sta precej enostavna, saj ti psi radi delajo in jih je s pomočjo hrane in pozneje igrače kot nagrade zelo enostavno motivirati za delo,« meni Staretova.

»So pa (večinoma) zelo nezaupljivi do tujcev in kot dobri čuvaji nanje vedno opozorijo z laježem.«

V Evropi še precej nepoznani

Pasma je primerna za vse kinološke športe, saj so hitri, agilni, močni, hitro učljivi, z željo po delu. »Bolj kot čas je pomembna kakovost gibanja in aktivnosti – s pomočjo teka, frizbija ali plavanja, s čimer lahko psa utrudiš veliko hitreje kot na sprehodu, saj ti psi lahko hodijo tudi več ur,« izpostavlja. Sicer pa je pasma do otrok in družinskih članov prijazna, pozorna in zaščitniška. Do tujcev so v večini nezaupljivi, ni pa to pravilo. Z ostalimi živalmi sobivajo brez težav, še posebej, če z njimi odraščajo. Ker je pasma razmeroma zdrava – najpogostejše bolezni so kolčna in komolčna displazija ter retinalna atrfoija mrežnice, vendar se jim je mogoče izogniti ob testiranju in parjenju zdravih psov – je njihova povprečna življenjska doba nad 10– 4 let. Tudi nega entlebuškega planšarja je nezahtevna, saj zadostuje že občasno krtačenje.

»Vzgoja in šolanje sta precej enostavna, saj ti psi radi delajo in jih je s pomočjo hrane in pozneje igrače kot nagrade zelo enostavno motivirati za delo.«

Sicer pa je pasma, za katero so uradni standard priznali leta 1927 – samec meri med 44 in 50 centimetri, samica med 42 in 48 centimetri, tehtata pa med 25 in 30 kilogrami – v Evropi še vedno dokaj nepoznana. Zanimanje za te pse se povečuje, vendar je v primerjavi z bernskim planšarjem ali velikim švicarjem še vedno majhno.

Katja Željan

Bernski planšarski pes

O bernskem planšarskem psu skozi oči dolgoletne predsednice Slovenskega kluba za bernske planšarske pse in velike poznavalke – Mojce Sajovic.

Zakaj bernski planšarski pes?

Vedno se vračam na trditev dr. Bernda Guenterja, da je berni poseben pes za posebne ljudi. Ima medvedjo postavo, v kateri se skriva nežna pasja duša. In je konkreten pes z vsemi pasjimi lastnostmi: kot vse druge ga je potrebno vzgojiti, zaposliti, se z njim ukvarjati, pri tem pa upoštevati njegova čustvena stanja. To je spolzek teren, za nekatere prezahteven, in ne dobijo, kar od psa pričakujejo, nesrečen je pa tudi pes. Z dobro vzgojenim in socializiranim psom, ki smo ga kupili pri vestnem in izobraženem vzreditelju, pa je življenje čisto veselje.

Odlike in slabosti pasme?

Njegova velikost in malce zahtevnejša nega dlake spadata med slabosti, prav tako tudi lastnost, da (z znanstvenimi testi dokazano) slabo prenaša samoto. Ker je to delavna pasma, je bernski planšarski pes izredno učljiv, seveda v mejah njegovih fizičnih zmožnosti, sočuten, veseli se sodelovanja s svojim človekom. S pravilno vzgojo, socializacijo in habituacijo je idealen življenjski sopotnik, če hkrati izberemo mladička iz vzreje, kjer poznajo svoje naloge.


Pri vzgoji in šolanju ta pes ne prenese grobosti. Vse, kar z njim počnemo, bo naredil z veseljem, če ga bomo primerno motivirali in spregledali njegove napake. Velika pasma precej pozno odraste – pri dveh letih in pol – zato je ves ta čas namenjen vzgoji. Mala šola je zelo priporočljiva!


Značaj?

Pri berncih je značaj njegova največja odlika. Zna brati svojega človeka in če so izpolnjeni vsi pogoji, res lahko z njim delimo svoj vsakdan in mu zaupamo. Njegova pripravljenost za delo in velika potreba po družabnosti ga uvrščata v sam vrh seznama priljubljenih psov. Do otrok je zaščitniški, čuvanja se sčasoma priuči, vendar to ni njegova prvobitna naloga. Samičke so boljše čuvajke od samcev. Že od malega ga vzgajamo, da ni vsiljiv do ljudi, drugih psov, otrok, …. kar je zaradi njegove velikosti lahko včasih moteče. Samci včasih merijo moči med sabo, zato je morda priporočljiva kastracija. Nikakor ne priporočam prezgodnje kastracije, ki prinese več škode kot koristi.

Kakšne potrebe ima?

Poleg družbe svojih ljudi nima velikih potreb. Zadovoljen je z enim dolgim sprehodom in enim krajšim. Poleti je nujno potrebno vstati malo prej in sprehod opraviti v jutranjem hladu, pozimi bo berni z veseljem polenaril skupaj z vami. Rad seveda nekaj počne, karkoli, kar bo zaposlilo oba, psa in človeka. Na sprehodih bo prijeten sopotnik. Z veseljem bo vlekel voziček: s posnemanjem starejših bo to veščino zelo hitro osvojil.

Njegovo bivalno okolje?

Njegovo bivalno okolje je naše bivalno okolje. Pri nas smo že pred dobrima dvema desetletjema »odkrili« pasja vratca, skozi katera se sprehajajo v hišo in iz nje vsi naši psi, pa tudi mački. To omogoča svobodno izbiro bivalnega okolja: notranjost hiše ali ograjen vrt. Poleti je izbrana prva možnost, pozimi pa obvezno druga.

Za kakšne ljudi je primeren?

Nakup bernskega planšarskega psa svetujem le uravnoteženim, umirjenim ljudem, ki imajo dovolj prostega časa, morda mlajšim fizično aktivnim upokojencem. Mlade družine imajo običajno veliko časovnih obremenitev, zato je pametno, da imajo lastniki v rezervi dodatno pasje varstvo pri babici in dedku. Psi so na splošno bolj zadovoljni v krdelu, za bernske planšarske pse to še posebej velja. Posebne okoliščine, ko pride v družino dojenček, ali dobimo psa, ko so otroci manjši od sedmih let, je potrebno temeljito pretehtati. Berni je odličen tovariš v igri, zaupnik, motivator, vendar se za psa odloči vedno odrasla odgovorna oseba in za psa tudi v celoti skrbi.


Pasji športi so za bernca razmeroma velik zalogaj: vse je odvisno od njegove konstitucije. Lažji in tisti nežnejše konstitucije bodo morda uspešni pri agilityju, celo pri reševalcih, vendar je dolgoročno gledano bolje, da se odločimo za manj težavne športne discipline. Če smo naklonjeni tekmovanju, potem morda pride v poštev rally obedience (RO). To je športna disciplina, kjer vodniki in psi na progi, ki jo vnaprej pripravi sodnik, opravljajo predpisane, med seboj povezane naloge. Bernci pa so se odlično izkazali kot terapevtski psi. Navsezadnje je bil prvi šolani terapevtski pes pri nas bernski planšarski pes; tudi zdaj jih deluje več v različnih društvih za terapijo s pomočjo živali.


Negovanje kožuha?

Dolga dlaka zahteva več pozornosti kot kratka, se pa kožuh tudi razlikuje in ni pri vseh psih enako gost. Načeloma mora biti dlaka skladno s standardom svilnata in rahlo valovita. Steriliziranim psičkam in kastriranim samcem se kakovost dlake sčasoma spremeni. Tedensko česanje je obveza, ki je ne smemo zanemariti. Obisk pasjega frizerja ne bo odveč, da psa temeljito skopa in razčeše. Kožuh je v zimskih mesec pravi okras bernskih planšarskih psov, poleti pa je živeti, hoditi, plavati, … v njem prava muka, zato nekateri lastniki pse ostrižemo. Pes vročino veliko lažje prenaša, hitreje se osuši, veterinarji pa nimajo nič proti, saj so pastirske pse včasih pastirji strigli hkrati z ovcami, da so jih lažje negovali. Seveda taka praksa za razstavne pse žal ne pride v poštev. Moja psička striženje spomladi komaj čaka, ker ima resnično nenavadno bujen kožuh.

Prehrana?

Kakovostna hrana je že pri mladičku zelo pomembna, saj so njegove potrebe velike. Res je, da psa ne smemo preveč porediti, vendar ga je treba v času hitre rasti oskrbeti z vsemi hranilnimi snovmi, ki jih tako velik organizem potrebuje. Tega se nekateri lastniki niti veterinarji ne zavedajo dovolj in zato videvamo pse prenežne konstitucije, presuhe in take, ki ne bodo nikdar razvili dovolj mišične mase. Briketirana hrana je pri mnogih lastnikih bernijev že dlje časa v nemilosti, tudi zaradi povečane nevarnosti za zasuk želodca. Hranjenje s surovo hrano se odlično obnese tudi pri bernskih planšarskih psih. Ker je uravnoteženo sestavljena lahko dostopna v trgovinah, potrebujemo le dovolj velik zmrzovalnik.


Kožuh je v zimskih mesec pravi okras bernskih planšarskih psov, poleti pa je živeti, hoditi, plavati, … v njem prava muka, zato nekateri lastniki pse ostrižemo.


Dedne hibe in bolezni?

Nižanje vzrejnih standardov pred slabim desetletjem je naredilo precej škode in meja med bernskimi planšarskimi psi z rodovnikom in med tistimi brez njih je precej zabrisana. Rentgensko slikanje kolkov in komolcev ter ramenskih sklepov je za pridobitev vzrejnega dovoljenja obvezno, vendar so dovoljene paritve s komolčno displazijo, kar je škoda. Z ramenskimi sklepi bernci doslej niso imeli težav in je obvezno rtg slikanje zgolj »kozmetika«. Bolj zaskrbljujoče so klopne bolezni, za katere so bernci precej občutljivi. Sklepam, da je vzrok v oslabljenem imunskem odzivu organizma. Stres je eden od dejavnikov, ki vpliva na to. Po drugi strani pa prezgodnja sterilizacija oz. kastracija prav tako povzročata razvojne bolezni. Na koncu je potrebno omeniti, da veliko bolezenskih težav, ki jih lastnik slabo prepoznava, povzroči uporaba zatezne ovratnice. Priporočam uporabo kakovostne oprsnice.

avtor: Tone Hočevar, fotografije: Katja Vogrinec