»Začelo se je s petkom, telefon je zvonil v eno, vmes so ga prekinjali zvoki mailov FB in SMS sporočil.
V stiski so se znašle tri muce, ki so potrebovale sprejem v zavetišče,«
so opisali začetek dogajanja. Nato pa dodali še, da to ni ekipa, ni množina – vse to dela ena sama oseba.
»Tudi ta vikend, kot nešteto drugih prej in kdove koliko naslednjih sem bila in bom doma… Moja hiša je namreč že tretje leto zavetišče za zapuščene muce. Registrirala sem ga zato, ker nas je nekdo kot društvo nenehno prijavljal na inšpektorat. Pustila sem težko prislužen naziv in z njim zelo dobro plačano službo in se podala v (ne)znano…,« opiše začetke zavetiške dejavnosti.
Od nekdaj je bila pripravljena delati, garati
Nadurno delo je bilo njena stalnica. Pa vendar si nikoli ni predstavljala, kakšno odgovornost z bremeni nosi oskrba živali.
»Vsekakor popolnoma drugačno, kot prostovoljstvo v društvu in nameščanje mačk.
Zavetišče, pravno registrirana dejavnost z vsemi zakonsko določenimi obveznostmi, prinaša mnogo več obveznosti,« ugotavlja.
Dodaja opis svojega vsakdanjega dela …
»Če bi mi kdo pred tremi leti dejal, da ne bo mogoče najti osebo za čiščenje zavetišča in oskrbo živali, bi mu dejala, da je nor. In tako sem sedaj, tukaj po vseh teh letih sama… Nihče namreč ni pripravljen posvetiti svojega življenja njim. Brez pričakovanj. Brez obžalovanj.«
Nemalokrat zasledimo objave ali komentarje pod pomoči potrebnimi živalmi, kjer posamezniki radi dodajo, da če bi zadeli na loteriji, bi takoj naredili zavetišče za živali. Pa bi ga res?
»Kdo bi pa potemtakem opravljal vso delo čistilk, administratorja, prevoznika, promotorja, včasih psihologa, dežurnega oskrbnika, hišnika…za minimalno plačilo, s prostovoljnimi nadurami? V petek sem iz delovnega mesta čistilke, prestopila na stran vodje zavetišča in popoldan opravila sprejem uničenega kmečkega mačka. Namesto dišečega kosila je moj nos lovil grozljiv smrad po zanikrni štali. Potem sem za tri ure stopila v čevlje matere majhni deklici in nato ob 20:00 uri, kot vsak večer prej začela z delovnim mestom čistilke. Morda sem res nora, da večerne ure namesto v postelji s svojim otrokom preživljam v zavetišču. Lahko bi jim vrgla par briketov in šla. Ampak kaj pa imajo pravzaprav potem od življenja, zaprti za štirimi stenami, brez ustrezne oskrbe, zdravil, ljubezni in dotikov?« pove o realnosti življenja in dela v zavetišču.
Prišlo je sobotno jutro, ki kot neštetokrat prej ni bilo izjema in poteka točno tako kot med tednom
»Brez izjeme, brez izgovorov. Popoldne sem tri proste ure porabila za transport kmečkega mačka iz Šentjurja v Ljubljano, zvečer sem namesto branja pravljic nadaljevala delo v zavetišču…Na nedeljsko jutro sem med opravljanjem dela čistilke za trenutek prestopila v delo vodje zavetišča in morala sprejeti najhujšo in vsaj zame, moralno izjemno obremenujočo odločitev o dokončni odrešitvi kmečkega mačka. Nato je sledilo fizično delo – čiščenje, potem spet delo vodje zavetišča, ki sicer prinaša eno in edino motivacijo za naprej in sicer priprava dokumentov za posvojitev. In tako sedaj na nedeljski večer ob 22:00 uri zaključujem svoje delo…« je opisala preostanek konca tedna.
Imeti zavetišče je vse prej kot enostavno.
»Imeti zavetišče s svojimi načeli in visokimi kriteriji za dobrobit živali pa meji na suženjsko delo. Pa vendar. Tukaj sem zaradi njih. Niso oni krivi, da so zaprti med štirimi stenami. Sem sem jih zaprla jaz! In moja odgovornost je, da zanje skrbim kot se spodobi,«
sledi svojim vrednotam.
