Žal pa je izguba živali v družbi še vedno največkrat spregledana, žalujoči lastniki pa se spopadajo še z nesprejemanjem žalovanja.
Kako si lahko pomagamo sami, preberite tule. Tokrat pa o tem, kako lahko pomagamo svojim bližnjim ali prijateljem …
Kako lahko pomagamo drugim po izgubi živali? V času žalovanja lahko nudimo podporo in smo vzor družbi, ki velikokrat ne razume.
Ne sodite žalovanja
Ne glede na razlog žalovanja, nihče ne more reči, kako resnična ali primerna je izguba za žalovanje. Čutimo kot čutimo, ljubezen je ljubezen in izguba je izguba. Empatija omogoča, da prepoznamo in razumemo, da nekdo trpi.
Zavedati se moramo tudi, da tudi če smo izkusili podobno izgubo, se lahko žalovanje razlikuje pri vsakem človeku. Vsak človek žaluje po svoje.
Ponudite potrditev
Potrditev v smislu, da date žalujočemu vedeti, da njegova čustva štejejo. Morda jih sami nimamo ali celo ne razumemo, a ogromno pomeni podpora, da vidite bolečino izgube.
Pomagajte pri izražanju
Ljudje, ki žalujejo za psom ali mačko, se velikokrat počutijo, kot da ne smejo izraziti svojih čustev. A prav to je prvi korak k temu, da se z njimi spoprimemo. Žalovanje nas lahko pelje čez vsa čustva, od šoka do zanikanja, od jeze do krive, od strahu do žalosti pa tudi olajšanja. Ni vrstnega reda in pravih ali nepravih misli. Lahko pa pomaga, če lahko nekomu vse to izrazimo.
Žalovanje je pot
Poleg tega je žalovanje pot, ki nima časovne omejitve. Mnogi pričakujejo, da bodo žalujoči dosegli neko točko, ko bo preteklo »dovolj« časa in bo minila navezanost ali pa bodo naredili zaključek. A velikokrat ne gre tako. Sčasoma čustva niso več tako ostra in ljudje se navadimo na življenje brez naših tačk. A žalovanje lahko še vedno traja. Zato, če poznate nekoga, ki žaluje, ne recite, saj zdaj si pa v redu, kajne. Pomembno je, da razumete, da se žalovanje ne drži urnika. Spomnite, da niso sami v tem.