Razlog za to je v tem, da nismo le njihovi lastniki – s svojimi živalmi si delimo tiho, a močno vez. Vez, ki tudi v fizičnem smislu vpliva na naše možgane in celo telo.
Znanost šele počasi začenja razumevati, kako stkemo to močno vez s psom ali z mačko in zakaj je žalovanje ob izgubi živali tako težko. Ni le čustveno – žalovanje za našimi tačkami je tudi fizično, evolucijsko in morda tudi malo mistično.
Ko še vedno slišimo njihove stopinje …
Ste med tistimi, ki bi lahko prisegli, da so slišali svojo preminulo mačko zamijavkati ali da so čutili, kako je pes skočil na posteljo, čeprav ga n več? In se potem spomnili, da to ni mogoče … Ne meša se vam, pravi znanost. Gre namreč za to, da imajo naši možgani neverjetno sposobnost predvidevanja. Naše živali pa za seboj pustijo odtise v živčevju.
Fantomsko lajanje, fantomske tačke, seganje po hrano ali posodo s hrano – vse to so odmevi naše močne medsebojne vezi, ki je oblikovala dnevne rutine.
Mnogi verjamejo, da naše živali na tak način pošiljajo sporočila iz onostranstva, da pustijo z nami delček svoje duše … Znanstveniki pa temu rečejo halucinacije žalovanja.
V vsakem primer pa je sporočilo jasno: Vez, ki smo jo ustvarili, ne izgine samo zato, ker njih ni več.
Preberite tudi
Kako se ljudje povežemo s svojimi živalmi – in kaj se zgodi, ko se poslovijo? (1. del)
