Pri delu z živalmi uporablja energijsko komunikacijo in izvaja širok spekter specifičnih energijskih terapij. Dela s psi, mucami, konji in eksotičnimi živalmi, ki se soočajo z raznimi zdravstvenimi ali vedenjskimi izzivi. Sodeluje z veterinarji. Dela tudi z lastniki živali, če imajo sami izzive, ki so pogosto tudi povezani z zdravstvenimi izzivi ljubljenčka. In nudi strokovno podporo ob smrti ljubljenčka.
Kaj ste pri svojem delu opazili, da je skupno ljudem ob izgubi psa?
Kar nekaj ljudi mi je zaupalo, da so za svojim ljubljenčkom bolj jokali in težje preboleli izgubo psa kot pa izgubo starša oz. svojca. Mene to ne preseneča – in nič ni narobe s tem. Z nekom se pač bolj povežeš, imaš globlji odnos. In pogosto je to pes, kajti psi nas ne obsojajo, ni jim mar, ali smo lepi ali grdi, bogati ali revni. Izkazujejo nam neizmerno hvaležnost in so z nami ne glede na vse.
Kaj je najtežje pri tem? S kakšnimi vprašanji se največ ljudi spopada?
Posamezniki, ki sem jim do sedaj nudila strokovno podporo ob slovesu ljubljenčka so se spraševali: kako je moj pes zdaj, ko nima več fizičnega telesa, me ima še vedno rad, mi je kaj zameril, sem ga prehitro peljal/a uspavati ali prepozno, je trpel. Veliko je občutkov krivde in obžalovanj, kaj vse so ali niso storili, pa si želijo, da bi takrat ravnali drugače.
Še težje jim je, če je žival umrla v travmatičnih okoliščinah, npr. v prometni nesreči, med operacijo. Podobno bolečino izkušajo tudi posamezniki, katerih ljubljenček je bil odtujen ali se je izgubil in ga ni bilo več nazaj in se niso mogli posloviti od njegovega telesa.
Bi rekli, da imamo v Sloveniji razumevanje za žalost, bolečine, ki spremljajo izgubo hišnega ljubljenčka, ki je mnogim več kot to?
Smrt je še vedno tabu. Na eni strani so ljudje, ki nimajo živali ali z njimi niso tesno povezani. Ti običajno ne razumejo, skozi kaj gredo ljudje, ki jim pes pomeni ves svet. Zato so lahko obsojajoči. V odnosu do žalujočega so lahko tudi zmedeni in ne vedo, kaj reči, in lahko nevede izrečejo nekaj, kar žalujočega prizadene.
Na eni strani so ljudje, ki nimajo živali ali z njimi niso tesno povezani. Ti običajno ne razumejo, skozi kaj gredo ljudje, ki jim pes pomeni ves svet.
Na drugi strani pa so ljudje, ki so šli čez to bolečino in imajo razumevanje in sočutje.
Kaj v času žalovanja za psom ljudem najbolj manjka, kaj najbolj potrebujejo?
Manjka jim nekdo, ki bi prisluhnil njihovi bolečini s sočutjem, razumevanjem, brez obsojanja. Nekdo, ki ima drugačne informacije, globlji vpogled v situacijo, ki jim lahko pomaga na preprost in učinkovit način spustiti strahove, občutke izgube, krivde, obžalovanja in dvome. Nekdo, ki bi jih podprl, da bodo zaupali svoji intuiciji, temu, kar v sebi čutijo in vedo.
Vse to je tisto, kar jim jaz nudim. Vem, kako je, ko ti pes pomeni vse na svetu in kaj je meni pomagalo, ko sem bila na njihovem mestu. Pomagam jim opustiti tisto, kar jih boli, da dobijo jasnost in vpogled še z druge perspektive. Po tem, ko spustijo vso to bolečino, vidijo situacijo drugače in olajšano ugotovijo, da je vse tako kot je prav. Presenečeni so, ko vidijo, da res lahko bolečino sprostijo že v nekaj minutah, brez nepotrebnih analiziranj in iskanja vzroka. Žalovanje izkušajo na drugačen način, bolj lahkotno. Mnogi dobijo potrditev tega, kar so že sami slutili, da je res.
Kdor želi in je odprt za nekaj drugačnega in želi globlje raziskovati, kaj vse je mogoče, mu nudim neposredno izkušnjo komunikacije s psom, da se sam prepriča in dobi želene odgovore od svojega ljubljenčka. Če želijo svojega psa povabiti, da se vrne spet k njim z novim telesom, jim tudi lahko nudim svoje znanje in izkušnje.
Kako pa je z ‘žalovanjem v naprej’ – ko se zavedamo, da bo kmalu prišel čas slovesa?
Sebe in svojega psa sem pripravila na smrt že več tednov pred evtanazijo. Pes mi je jasno dal vedeti, ko je prišel čas slovesa. Obstaja poseben energijski proces oz. tretma, ki telesu psa in bitju, ki biva v tem telesu omogoči, da je proces ločitve med njima lahkoten in se zgodi, ko sta oba za to pripravljena – to je največ, kar lahko nudimo svojemu ljubljenčku pred smrtjo.
Mora izguba živali boleti?
Za mano je več kot 15 let strokovnih izobraževanj iz tujine na področju različnih energijskih pristopov dela z ljudmi in živali in veliko samo-raziskovanja, lastnih transformacij, zato je to, kar počnem tudi moj način življenja. Ljudi spodbujam, da zaupajo sebi, da sami raziskujejo, kaj je res in kaj je mogoče. Moja misija je, razbiti tabuje in mite o smrti. Bolijo dogme, omejujoča prepričanja, pričakovanja, občutki krivde in obžalovanja, dvom, strah, neznanje, napačne informacije, nerazumevanje in zatiskanje oči. V nas je zakoreninjeno prepričanje, da mora smrt boleti, da se te bolečine ne da spustiti na lahkoten in učinkovit način. Vendar si ravno to naši ljubljenčki najbolj želijo za nas, da storimo – da se olajšamo trpljenja in z njimi praznujemo življenje.
Vendar si ravno to naši ljubljenčki najbolj želijo za nas, da storimo – da se olajšamo trpljenja in z njimi praznujemo življenje.
Ste bili kdaj ob smrti živali tudi prisotni?
Kar nekajkrat sem bila prisotna ob smrti živali. Videla sem, kako ljudje otežujejo situacijo sebi in živali, ki se poslavlja. Bolj, ko čustveno trpijo in niso pripravljeni spustiti, težje je tudi za ljubljenčka. Ko je moj pes umiral, ali ko sem bila ob psu in njegovem lastniku, ki sta bila pripravljena na slovo, je bil to res spokojen, svečan trenutek, kjer smo vsi čutili v sebi mir in hvaležnost. Zame je vsaka taka izkušnja lepa in neprecenljiva.
Zgodilo se je, da sem poleg psa pripravila na slovo vse člane družine. Čez nekaj dni so jasno dojeli sporočilo svojega psa, da je čas za evtanazijo. Psu so stali ob strani pomirjeni in hvaležni za vse, saj smo že prej sprostili vse strahove, dvome in ostale stvari, ki so jih bremenile. Zavedali so se, da je to bilo najlepše darilo, ki so ga lahko dali svojemu psu in sebi. Hvaležna sem, da sem jim lahko prispevala in bila del njihove zgodbe.
Primer podpore ob smrti
Poklicala me je ženska, kateri je zaradi limfoma umiral pes. Na daljavo sem se povezala z njim, zaznala v kakšnem stanju je njegovo telo in z njim naredila energijsko terapijo, ki v primeru, ko telo ne zmore več in je bitje pripravljeno zapustiti svoje telo, omogoči, da je prehod za oba – telo in bitje mnogo lažji.
Pes je želel, da ponudim energijsko podporo tudi lastnici, ki je bila že več tednov v čustveni agoniji, saj ji je on pomenil vse na svetu, zato ga ni zmogla ‘spustiti’, kar pa je psa bremenilo. Lastnici sem dala vpogled, kako njen pes doživlja situacijo, da ga je lažje ‘spustila’. Kmalu za tem ji je dal vedeti, da je čas za evtanazijo.
Po njegovi smrti je bila polna bolečine in vprašanj. Omogočila sem ji osebno izkušnjo – ob sebi je zaznala energijsko prisotnost svojega psa in od njega sama prejela odgovore, kar jo je globoko pomirilo. Smrt in žalovanje je izkusila na povsem drugačen način.
Preberite tudi: Raziskave potrjujejo, da je izguba domače živali tako težka kot izguba bližnjega.
Raziskave potrjujejo: Izguba domače živali je lahko tako težka kot izguba bližnjega