Razlog za to je v tem, da nismo le njihovi lastniki – s svojimi živalmi si delimo tiho, a močno vez. Vez, ki tudi v fizičnem smislu vpliva na naše možgane in celo telo.
Znanost šele počasi začenja razumevati, kako stkemo to močno vez s psom ali z mačko in zakaj je žalovanje ob izgubi živali tako težko. Ni le čustveno – žalovanje za našimi tačkami je tudi fizično, evolucijsko in morda tudi malo mistično.
Del: Opojni oksitocin
T.i. hormon ljubezni, oksitocin, nas preplavi vsakič, ko pogledamo svojemu psu ali mački v oči. Ta isti hormon ima vlogo povezovanja mame z otrokom in partnerjev med seboj.
Raziskave so pokazale, da lahko psi in mačke to dosežejo brez truda. Ljubljenčki niso samo naši prijatelji in družinski člani – kemično so vtisnjeni v naš sistem povezanosti (in navezanosti) z drugimi.
Na telesni ravni tako ne razlikujemo, ali smo izgubili ljubljenega bližnjega ali ljubljenega psa ali mačko. Magnetne resonance so pokazale, da žalovanje za živalmi aktivira iste predele možganov kot žalovanje za ljudmi. Ko nas boli srce in občutimo praznino, je to prvinska rana.
Raziskave potrjujejo: Izguba domače živali je lahko tako težka kot izguba bližnjega
Preberite tudi: Kaj najbolj manjka skrbnikom ob žalovanju za psom
Žalovanje ob izgubi živali: Skrbnikom manjka sočutja, razumevanja, brez obsojanja
