Zgodba, ki se je odvila na podeželju na Irskem, je res ganljiva – govori pa o dveh pasjih prijateljih, pri katerih je zvestoba enega rešila drugemu življenje …
“Na robu vasi sta se že mesece potikala dva potepuška psa. Bila sta neločljiva, vedno skupaj, v istem ritmu, kot da sta delila skupno preteklost. Nihče ni vedel, od kod sta prišla, a vsak, ki ju je opazoval, je videl, da sta drug drugemu edina družina,” pravivaščanka.
“Nekatere vezi niso zapisane s črnilom — temveč s srcem,” pravi stari rek, in prav takšna je bila njuna vez.
Nekega hladnega večera se je njuna zgodba skoraj končala tragično. Avto, ki je drvél po prazni cesti, je zadel enega od njiju. Poškodovani pes se je s težavo odplazil v grmovje, negiben in prestrašen. Njegov prijatelj pa ga ni zapustil. Ostal je ob njem dan za dnem, noč za nočjo.
Pasje prijateljstvo, ki je rešilo življenje
Skoraj dva tedna je zdravi pes stražil ranjenega. V dežju, v mrazu, brez hrane. Preganjal je lisice, lajal na avtomobile ter prinašal vsak košček hrane, ki ga je našel, in ga nežno polagal pred prijatelja, čeprav je bil sam sestradan in izčrpan. Sosedje so ponoči slišali žalostno tuljenje, a niso mogli ugotoviti od kje prihaja.
Nekega jutra je, kot je povedala, vendarle sledila tihim, obupanim glasovom in naletela na prizor, ki se ji je vtisnil v srce: psa, stisnjena skupaj, eden komaj še živ, drugi pa, čeprav tako izčrpan, da je le s težavo dvignil glavo, je z renčanjem še vedno poskušal zaščititi prijatelja.
Reševalci so ju odpeljali in poškodovani pes je čudežno preživel. Družina, ki ju je sprejela v začasno varstvo, je kmalu spoznala, da ju ni mogoče ločiti. Posvojili so ju skupaj, tako, kot sta si zaslužila.
Njuna zgodba je opomnik, da je prava zvestoba tiha, trdna in neomajna. In morda je najlepše spoznanje prav to: “Prijateljstvo je, ko nekdo ostane — tudi takrat, ko svet odide.”