Aljina zgodba: Dva psa in skupna selitev iz Kanarskih otokov nazaj v Slovenijo

Naša zgodba se začenja na Kanarskem otoku Fuerteventura, kjer sem preživela zadnjih nekaj let. Zavest domačinov glede ravnanja s psi je še vedno na dokaj nizkem nivoju.

To pomeni, da precej ljudi na pse gleda zgolj na orodje za lov in reprodukcijo.

Posledica takšnega razmišljanja je mnogo zapuščenih in odvrženih psov, odraslih in mladičev. Po drugi strani pa je tudi veliko dobrih ljudi, ki se po svojih najboljših močeh trudijo pomagati in reševati problem.

Kar hitro sem opazila, da ima skoraj vsak drugi prebivalec mesta psa, vsaj enega. Seveda se je ta želja zbudila tudi v meni, vendar pa sem odločitev o posvojitvi zaradi mnogih pomislekov odlagala. Poleg mojega pomanjkanja izkušenj s psi, je bilo še kar nekaj drugih. Za psa potrebuješ čas, ki ga v tistem času nisem imela na pretek, je tudi finančni zalogaj in živela sem v najemniškem stanovanju, kjer nikoli ne veš, kako prijazni bodo do hišnih ljubljenčkov najemodajalci.

Kar kmalu pa je v moje življenje prišel Lex. Lexa je kot mladička vzel k sebi prijatelj in že takoj sem ga vzela v enkratno varstvo. Kmalu po tem pa sem se tudi jaz priselila v hišo, kjer so živeli, tako da je Lex odraščal tudi z mano. Po nekaj časa sem vedno bolj prevzemala pobudo in namenjala vedno več časa druženju z Lexom. Opazila sem nekatera problematična obnašanja, ki so bila posledica naših (nenamernih) napak v vzgoji. Poiskala sem strokovno pomoč in začela sva sodelovati s profesionalno pasjo trenerko. Predvsem sem spremenila svoje obnašanje in ravnanje, kar se je posledično poznalo tudi na Lexovem obnašanju.

V tem času sem bolje spoznala eno izmed organizacij za pomoč psom na otoku. Vedno bolj se mi je zdela privlačna ideja, da bi Lexu priskrbela nekaj pasje družbe tudi v času, ko sem odsotna zaradi dela. Pri tej organizaciji so v tem času našli zapuščeno, prestrašeno in suhceno majhno mešanko, ki so jo poimenovali Lily. Najprej sem videla samo njene fotografije na njihovi Facebook strani in mi ni več šla iz glave, vendar pa sem spet imela pomisleke. Nekaj dni za tem pa je z gospodom, ki jo je imel v začasnem varstvu, po naključju prišla na moje delovno mesto. Mislim, da so vse nadaljnje razlage odveč.

Organizirali smo nekaj začetnih srečanj, kjer sta se psa lahko spoznala, da smo videli, če bi lahko skupno življenje bilo uspešno. Kmalu je tudi Lily postala stalen član. Tudi z njo sva začeli obiskovati osebo, ki je pomagala pri vzgoji Lexa, saj smo opazili nekatera vedenja, ki so bila verjetno posledica njene težke preteklosti. Tudi pri Lily smo hitro dosegli napredek.

Padla je dokončna odločitev, da se selim nazaj v Slovenijo. Seveda sem začela iskati možnosti potovanja, ki bi bilo najbolj ugodno za Lexa in Lily, ker nisem niti pomislila na možnost da jih pustim za sabo. To pa je pomenilo tudi neprijeten pogovor z mojim sostanovalcem, ki je na bil na papirju še vedno uradni lastnik Lexa. Ampak na srečo se je rešilo brez večjih zapletov.

Ker je odločitev padla še preden je cel svet nekako obstal zaradi ‘korona situacije’, je vse skupaj izgledalo dokaj preprosto. Po zbranih informacijah o možnih letih in psom prijaznih letalskih družbah, sem se odločila za let do Amsterdama, kamor bi nas prišli iskat prijatelji in bi se skupaj odpeljali proti Sloveniji.

Kaj kmalu sem psa začela navajati na potovalne bokse, kar na začetku ni bilo najlažje, ker nista bila navajena biti zaprta v kletkah in malih prostorih. Vendar po približno treh mesecih dela smo dosegli cilj in v boksih sta bila sposobna odspati tudi celo noč. Bila sem vedno bolj optimistična, da bosta let preživela kar se le da mirno.

Nato pa je prišlo obvestilo. Let je bil odpovedan.

Sledilo je nekaj ur obupa, žalosti in tudi solz. Potem pa je bilo treba iskati druge možnosti. Leti z otoka so kljub mnogim omejitvam obstajali, vendar je bilo njihovo število majhno, poleg tega pa je redko katera družba na let jemala tudi pse. Kar je pomenilo, da sem se morala odločiti med možnostjo, da se vrnem sama in pustim pse ali da razmišljam dalje. Seveda prva možnosti niti slučajno ni prišla v poštev. Ker pa se mi je iztekala tudi najemna pogodba, sem mogla rešitev poiskat hitro. Odločila sem se za pot na celino z barko in naprej vožnja. Kar ne bi bil problem, če bi imela avto, ki ga takrat nisem imela. Tako sem v približno enem tednu poiskala in kupila avto in uredila karte za trajekte in poskrbela za vsa potrebna cepljenja in dokumente od veterinarja. Poleg hitre organizacije je vse skupaj predstavljajo kar nekajkrat večji finančni zalogaj, kot je bil prvotni načrt.

Odpravili smo se na pot, ki je bila polna presenečenj. Prijetnih in neprijetnih. Začelo se je z zamudo na prvo barko, kar smo k sreči uspeli rešiti, in nadaljevalo se je v Španiji s pokvarjenim avtom, kar smo rešili s pomočjo nekaj zelo prijaznih lokalnih mehanikov. Potovali smo približno 5 dni in na celi poti sta me vedno znova presenečala s svojo potrpežljivostjo in lepim obnašanjem. Pa naj bo to v boksih na barki, kjer sta bila obkrožena z mnogimi drugimi psi, ali na vožnji po vročem soncu. Kot da bi vedela in čutila da gremo v nov ˝domov˝.

Nista psa, ki bi jih lahko kadarkoli vzel s sabo v kavarno in spil kavo v miru. Nista psa, ki bi jih lahko kjerkoli spustil s povodca in bil brez skrbi, da ne bosta stekla za nosom. Nista psa, ki bi vsakega tujega ali znanega psa pozdravila z veseljem in pripravljena na igro. Še vedno nista ˝popolna˝ psa. Še vedno reagirata na različne dražljaje iz okolice, še vedno se učimo en od drugega, še vedno se trudimo. Marsikdaj pomislim, da sem si po nepotrebnem zakomplicirala življenje in le kaj mi je bilo tega treba. Ampak mislim, da bi se vsak, ki ima ali je imel v svojem življenju vsaj enega psa, strinjal z mano, da so vse skrbi in težave vredne. In še vedno sem prepričana, da sem se odločila prav in kot takrat nisem niti pomislila na to, da bi jih pustila za sabo, si niti danes ne predstavljam kako bi bilo brez njih.

In nikoli nočem sodit ostalih, ker nikoli ne vemo njihove celotne zgodbe in razlogov za takšne in drugačne odločitve, vendar moje mnenje je še vedno zelo strogo. Če se odločiš za psa, je to odločitev na dolgi rok. In razumljivo je, da v vseh teh letih pride to težav in težkih odločitev, vendar pes računa na nas v dobrem in slabem. In ravno v tistih malo slabših časih mu moramo pokazati in zagotoviti, da se lahko zanese na nas.

Alja Gostečnik