Kaj naj bi pes pravzaprav počel v boksu?

Minevajo ure, dnevi, tedni, meseci in leta, ko je njihov vsakdan popolnoma enak prejšnjemu. Čas pa se jim tako kot vsem nam v resnici odšteva, ne sešteva.

Oni pa ga preživljajo tako, da nenehno upajo na trenutek sreče in veselja. Upajo, da jih nekdo vendarle opazi in jim nameni kanček pozornosti, po kateri tako zelo hrepenijo.

Ampak tudi tistega trenutka, kančka sreče, jim nikoli ne uspe ujeti, saj so se nevede in nehote ujeli v ujetništvo psa čuvaja. Tam so zato, da z lajanjem opozarjajo na nepridiprave. Pa čeprav jih v resnici ni. Vse kar tak pes pozna je en in isti prostor vsak dan.

Edina popestritev, ki jo v dnevu dobi je prihod poštarja ali naključnega obiskovalca. Takrat lahko le iz daljave, če veter piha v pravo smer, ujame kakšen nov vonj, ki mu za trenutek pomeni popestritev njegovega bednega življenja.

Ampak njegov smrček je ustvarjen za vohanje po tleh in iskanje, njegove tačke so ustvarjene za tekanje po mehki travi in kopanje lukenj, njegov rep je ustvarjen zato, da pomaha in se razveseli ljudi. Njegovo srce pa zato, da nam daje brezpogojno ljubezen. Njegova dlaka ga varuje pred vremenskimi vplivi, na otip pa je mehka in udobna, zato da nas ob božanju sprosti. Zaprt pes v boksu celo življenje zares ne doživi nič od opisanega. Preprosto se vda v usodo in potiho hrepeni o stvareh, ki mu jih človek ne dovoli.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri