Kako je karakterno zahtevna in problematična psička postala moj ponos

Zahtevni psi so tisti kateri nas naučijo največ. Spomnim se svojih najstniških let, ko je v moje življenje prišla moja prva psička, pasme samojed.

Gre za karakterno svojeglavo in izjemno inteligentno pasmo, predstavniki te pasme pa radi razmišljajo sebi v prid. Da to ni bilo vse, je Nala trpela za paničnimi napadi in grozno nestabilnostjo. Bila je izredno plaha in panična psička, katero je vsaka nova in celo vsakdanja situacija iztirila do te mere, da je sredi ceste doživela panični napad, se pričela trgati iz ovratnic ter oprsnic, ob tem pa je kričala, se slinila, penila in skušala pobegniti.

Bala se je praktično vsega; ljudi, živali, gneče, novih okolij, dovolj je bilo že, da sva namesto po čisto vsakdanji poti šli v ulico, ki je bila le nekaj metrov proč od najine običajne poti. Prav tako se je panično prestrašila, če je veter po zraku nosil plastično vrečko. Najbolj se je pa prestrašila invalidskih vozičkov, prometnih znakov, padal in balonov, raznoraznih zvokov, petard … Včasih se je prestrašila stvari, ki jih sama nisem videla, tako včasih sploh nisem vedela, kaj je sprožilo njen napad panike.

Trpela je tudi za hudo ločitveno tesnobo, kar nas je stalo na tisoče evrov, saj nam je po pasje preuredila celotno stanovanje, lajala je pa tako glasno, da se jo je slišalo iz štirinajstega nadstropja v pritličje. Spomnim se dne, ko sem se vrnila iz šolskega izleta, pa je moja postelja praktično »eksplodirala«, od nje so ostali samo ostanki in pena.

Življenje z njo je bilo zame mučno in prava nočna mora, še posebej, ker sem bila še sama otrok. Vsemu povrhu je pa bila še grozno neubogljiva in je imela številne vedenjske težave, vključno z vlečenjem na povodcu, neuboganjem odpoklica, trmarjenjem, skakanjem po ljudeh, prekomernim bevskanjem in še bi lahko naštevala.

Dnevno sem doživljala psihične zlome in obup, saj ji nisem znala pomagati. Tudi v pasji šoli se je izkazala kot »neobvladljiva« in je jezila inštruktorje. Nekega dne je v znak protesta, ko mi je inštruktorica želela pokazati , kako se po njeno vodi psa, počepnila in se ji podelala sredi poligona, potem pa na vse grlo vreščala in ji ušla iz poligona pred naš parkiran avto. Za tem se nisva več nikoli vrnili. Z njo enostavno niso znali, njihove metode pa nama niso ležale.

Pri svojih dvanajstih letih (in tudi kasneje) sem bila že tako obupana, da so mi doma govorili, da bi jo oddali. Tudi sama sem velikokrat pomislila na to možnost in si marsikdaj želela »boljšega« in »bolj normalnega« psa, pa vendar nisem mogla obupati nad njo. Preveč sem jo imela rada, preveč sva potrebovali druga drugo. Tudi nad mano so ljudje pogosto dvignili roke, v tem sva si bili podobni.

Minevali do dnevi, meseci in leta, težave z Nalo so se pa kar vrstile. V obupu sem kontaktirala številne »strokovnjake« za vedenje psov, kinologe in veterinarje. Vsi po vrsti so mi govorili, da je brezupen primer in da naj kar obupan nad njo, jo izoliram od sveta, saj bi naj bilo življenje za njo travmatična izkušnja. Kot drugo opcijo so mi ponujali evtanazijo. Že ob misli na to se mi je trgalo srce.

Ker nobena od teh dveh možnosti ni prišla v poštev in ker sem bila zanjo povsem sama, sem se vrgla v branje knjig o psihologiji psov in prebiranje strokovne literature. Takrat sem štela štirinajst let. To so bili prvi meseci, ko sva z Nalo tudi dosegli preobrat. V želji, da bi pomagala njej, sem začela graditi svojo samozavest, delati na sebi, skušala sem postati boljši vodja, nekdo ki bi mu ona zaupala. V njenih očeh sem nekako morala postati mirna in odločna oseba. S vsem tem me je prisilila soočiti se sama s sabo, svojimi demoni, strahovi in težavami. Z obilo vztrajnosti mi je uspelo Nali pomagati na poti do bolj zdravega, stabilnega življenja. Prebrodili in premagali sva večino težav. Postala je samozavestna in ubogljiva, z mano je prepotovala velik del Slovenije in tudi Hrvaške. Ljudje je več niso prepoznali. Z Nalo sva postali glas za pse, nad katerimi se pogosto obupa. Zaradi nje sem postala boljši človek. Iz psičke, ki se je panično bala živeti mi je uspelo narediti psa, ki sem jo vzela s seboj med stotine dijakov in otrok iz vrtca, skupaj sva jih učili pravilne skrbi za živali. Postala je moj ponos in sreča.

Nala me je naučila, kako nikoli ne smeš obupati. Sploh pa ne nad tistim, ki ga imaš rad.

Za vse skrbnike psov, ki ste trenutno v podobni situaciji – niste sami. Mnogi smo šli skozi pekel in nazaj za naše pse. Na koncu bo vredno. Uspelo vam bo.

Anja Kosi