Kako je Runo osvojil moje srce in mi pomagal premagati strah pred psi

15. novembra, 2021
Bila je jesen 2011. Na obisku je bila kolegica iz Finske, ki je poučevala ples v mojem Harlekinu. Želela sem ji pokazati naše gore in odpeljali sva se na Golte.

Malo utrujeni in žejni sva želeli popiti čaj v Mozirski koči. A pod smreko na potki v Mozirsko kočo je stal velik pes. Vse življenje sem se bala psov in tudi takrat na Golteh sem otrpnila.

Oskrbniku koče sem od daleč zavpila, da naj umakne psa, sicer greva na čaj v hotel. “Kar pridita”, naju je povabil in počakal, da je pes stekel stran, midve pa sva sedli k mizi pred kočo. “Odložita pohodne palice”, mi je rekel in z začudenjem sem jih odložila. Tedaj pa se je pes vrnil, se mi nežno približal in prvič v življenju sem objela psa. Zdaj vem, da je bila ljubezen na prvi pogled.

Bil je nikogaršnji divji nemški ovčar. Oskrbnik in njegovi sodelavci so mu dali ime Runo. Na poti domov sem na deblih dreves videla oglase, da je najden mlad nemški ovčar in da ga lastnik lahko najde pri oskrbniku Mozirske koče. Oglas so predvajali tudi po lokalnem radiu. Vsak dan sem telefonirala na Golte, če se je lastnik psa že oglasil. Misel na psa me je dobesedno preganjala podnevi in ponoči. Takega čustva do živali nisem poznala.

Lastnika psa ni bilo, Runo pa je medtem preganjal kokoši, polomil streho kokošnjaka in odločili so se, da Runa oddajo v zavetišče. Tedaj sem se odločila, da ga posvojim.  Bil je 22. oktober 2011.

O psih nisem imela pojma. Šla sem v trgovino in rekla, da rabim nekaj, da lahko hodi pes ob meni. ”A povodec?” so me vprašali. ”Ja, ja, povodec,” sem skušala prikriti zadrego. ”Pa ovratnico tudi?” je bilo naslednje vprašanje. ”Ja, seveda, tudi ovratnico,” sem pritrdila. ”Za kakšnega psa pa rabite ovratnico?” je bilo naslednje vprašanje. Nisem več mogla prikrivati svojega nepoznavanja in sem samo izdihnila: ”Za velikega” (ko smo ga pozneje stehtali, je imel 46 kg in je bil mešanec med ovčarjem in še enim večjim psom, imel je ravno in ne poševno hrbtenico).

In sva s kolegico šli na Golte po Runa. Čisto mirno mi je dovolil, da sem mu nadela ovratnico. Ko smo odhajali, ga je oskrbnik koče poklical, a se Runo ni niti obrnil. Zdaj je pa zares vaš, mi je še zaklical in šli smo dogodivščinam naproti. Najprej gondola v dolino. Danes se zgrozim ob misli, da nisem imela nagobčnika za Runa, da nisem poznala njegovega vedenjskega vzorca, da je zagotovo bil prvič v gondoli, da so bili notri tudi drugi ljudje, da bi lahko komu kaj storil … Srečno smo pristali v dolini. Potem sem Runu “ukazala” hop in pričakovala, da bo skočil v avto. Pa ni šlo. Prijazen mladenič iz gondole nama ga je pomagal dvigniti v avto. Odpeljali smo se k veterinarju – imela sem dva mlajša vnuka in ni mi bilo vseeno, kakšnega psa pripeljem k hiši. Izkazalo se je, da je Runo star leto in pol do dveh let, da je zdrav in dobil je čip. Uradno sem postala njegova lastnica, do vodnice pa je bila še dolga pot.

Domači so bili šokirani, da sem pripeljala psa, saj so poznali moj strah pred njimi. Soprog je čepel skoraj pol ure blizu Runa, preden se mu je pes upal približati (pa mož ni bil neizkušen pasjeljubec). Svoje divje narave Runo ni mogel prikrivati. V lovu za mačkami je strgal dve verigi, na enem od sprehodov je neprivezan napadel lepo privezanega psa (nisem znala tega preprečiti in sem se z vso svojo težo vrgla na Runa, psa je spustil, meni ni storil ničesar), nalajal je moške (zlasti take v delovnih bondurah), nalajal je kolo, na sprehodih sem potem imela deset metrov dolgo vrv, da je lahko tekal svoj “rodeo”.

Pozneje sem razumela, da sem zamudila trenutke, ko je bila “moja slika” še velika, Runova pa majhna in kar naenkrat je “moja slika” postala majhna in Runova velika, nisem bila vodja krdela, preveč sem ga občudovala in bila z njim preveč nežna, nedosledna, popustljiva. Oba sva bila zrela za šolo. Po izpitu B-BH je bilo bolje. Sprejela sem dejstvo, da moram biti s takim psom bolj odločna, pogosto proti svoji volji, včasih zelo zelo stroga. Ne bom pozabila besed kinološkega inštruktorja, ki je na podelitvi diplom rekel: ”Ko sta prišla prvič, nisem vedel, ali je Ana pripeljala psa ali je pes pripeljal njo.” Imel je prav.

Življenje z Runom je bilo lepo, dobil je svojo kočo, da bi imel ponoči mir, smo nabavili boks in kočo postavili v boks, nazadnje smo ogradili celo parcelo, ki je postala veliko iztekališče za Runa. Skupaj sva hodila na sprehode, bil je odličen čuvaj, ki je čuval tudi sosednje parcele.

Runo je imel še eno posebnost. Z drevesa je spomladi pojedel vse češnje in višnje, kar jih je dosegel. Jeseni bi pojedel vse orehe, če jih ne bi pobirali – tako se je poredil in se pripravil na zimo. Zima je bila za naju oba z Runom najlepši letni čas, poletja ni maral, v Savinjo je šel samo do trebuha in tako ne vemo, če je znal plavati. Ampak zima je bila res najin čas, spet sva šla na Golte pa v Logarsko dolino in še kam, saj smo dali narediti tudi boks za v avto. Rad se je vozil v avtu in morali smo ga zapreti, da smo sploh lahko pripravili avto za njegovo vožnjo; sicer bi skočil takoj v prtljažnik in bi ga komaj spravili ven.

A prišel je čas, ko ni več nalajal poštarja, ko so bili sprehodi vse krajši, ko ni več segal po višnjah. Runo je preminil 23. junija letos.  Še naš oreh žaluje, letos ni bilo niti enega.

cof

Za svojo katarzo sem izdelala kamišibaj, velikokrat jokala, ko sem ga risala in z velikim “knedlom” v grlu igrala pred publiko. Hvaležna sem za desetletje življenja z Runom, udomačil me je, moja nomadska narava se je pomirila.

A zdaj se oziram za novim psom, želim drugačnega, zgodba z Runom je neponovljiva, ob njem sem se naučila toliko, da se odločam tudi razumsko in ne samo s srcem. Imela sem veliko srečo in hvaležna sem za to izkušnjo.

Ana Vovk Pezdir