Malo legel z rodovnikom, veliko takih brez

»Prav nobenega legla ni ta trenutek, niti enega mladiča ni naprodaj,« mi je to jesen odgovorila kolegica po pasji plati, poznavalka, tudi sama priznana vzrediteljica, ko sem jo pobaral, ali ve za kakšnega mladiča, pasme bernski planšar.

»Ljudje se v teh časih stežka odločajo za parjenje, ne vedo, ali bodo mladiče sploh lahko prodali, jim vsaj našli pristojen dom. Ne upajo si tvegati. Kar nekaj kakovostnih legel berncev je bilo zadnje mesece, ko se je zdelo, da bo vse spet v redu, zdaj pa se spet vse zapira.«

Še nekaj drugih starih znancev iz kinoloških vrst sem poklical. Na pamet sem si zapomnil vse paritve, ki so načrtovane za ta in prihodnji mesec. Vse sem si zapomnil – obe načrtovani legli. Morda je ostala še katera načrtovana paritev, pa nisem izvedel zanjo, vsekakor pa jih ni veliko.

»Še pri marsikateri drugi pasmi je tako, kakor je pri berncih,« mi je pojasnil stari znanec, ki ima običajno dober pregled nad kakovostnimi legli.

Razumel sem, da so časi neprijazni do vzrediteljev, ki v leglo vložijo ogromno dela in navsezadnje tudi denarja, ne vedo pa, kaj se jim lahko pripeti, če nas prizadene nova era epidemije. Za res dobro leglo moraš marsikdaj potovati k plemenjaku daleč na drugi konec Evrope, kar je zelo drago. Zadnje čase pa so taka potovanja tudi negotova, celo zapora meje te lahko doleti med popotovanjem.

Pa me pri iskanju primerne psičke za prijateljico, ki je po dobrih desetih letih izgubila svojo najbolj zvesto in zanesljivo spremljevalko in družabnico, bernko Brino, ni zmotilo, da smo vsi v nekakšnem krču zaradi pandemije. Veliko bolj me je zmotila na prvi pogled obrobna pripomba enega izmed zelo dobrih poznavalcev pasjega sveta.

»Nobenega pravega rodovniškega legla ni,« je omenil. »Kolikor hočeš, pa najdeš berncev, ki jih ljudje prodajajo brez rodovnika. Ne samo berncev, tudi zlatih in drugačnih prinašalcev pa mladičev drugih pasem, po katerih je povpraševanje. Ta trg pa cveti. Če je tvoji prijateljici vseeno, ali ima papirje, ali ne, potem bo hitro kaj našla. Upam, da ji ni vseeno.«

Spet so se – kakor vedno, ob vsaki priložnosti – znašli trgovci z novci! Ne prvič in ne zadnjič. Tudi sicer so ves čas navzoči na trgu, njihovo območje trgovanja so največkrat spletne strani, ponujajo pa ‘absolutno čistokrvne pse, ki pa žal nimajo rodovnika’.

Nekoč so se podobni ‘tiči’ lahko izgovarjali na omejitve pri številu mladičev, ki smo jih tudi Slovenci podedovali po sovjetskem modelu, zadržali pa dlje od vseh drugih, tudi od Rusov. »Sedmi v leglu je, samo šest jih dobi papirje, zato pa ga dobite lahko nekaj ceneje od rodovniških,« so rekli, ko so ponujali mladička, ki je bil, kdo ve, od kod. Zdaj takih izgovorov ni več, izmišljajo si kaj drugega. Govorijo, kakor da rožice sadijo, ko te prepričujejo, da med njihovim čistokrvnim berncem, in tistim, ki ima vse papirje, ni nobene razlike.

Neverjetno veliko je ljudi, ki nasedejo. Tudi meni se je že zgodilo pred mnogimi leti, kaj leti, desetletji, še v dijaških letih, ko je vsak dinar prav prišel. S prijateljem sva šla skupaj k tedaj sicer znanemu vzreditelju, ki je svoje mladiče ponujal po razmeroma nizki ceni. Niti toliko pošten ni bil, da bi rekel, da so kužki čistokrvni brez rodovnika. »Rodovniki pridejo pozneje,« je rekel. Čez čas se je izkazalo, da rodovnikov ne bo, saj tudi psički nista bili čistokrvni. Ko sta zrasli, je bila vsaka drugačna, zdeli sta se kot psički različnih pasem. Nekaj se mu zalomilo, prodati pa jih je vseeno hotel; denar je denar. Ne podariti svojih mešancev primernim novim gospodarjem, ampak prodati, kakor če bi šlo za pasemske pse.

Vzrediteljem ni lahko, to je jasno. Odkar se je ukvarjanje s psi popolnoma skomercializiralo, je še veliko huje. Vse kinološke organizacije tega sveta živijo od vzrediteljev in razstavljavcev. Vsaka zaračuna vsak papir, vsako potrdilo posebej, pa ob vsaki razstavi posebej pobere denar. Brez naslovov takih in drugačnih prvakov na mednarodnih razstavah mladičev že skoraj prodati ne moreš.

Če že iščete prijaznega kužka, ga ne iščite pri trgovcih z novci, ki ponujajo »čistokrvne pse, le da so brez rodovnika«! Našli ga boste v zavetišču, prav toliko je vreden …

Tone Hočevar