Nedavno je ena izmed organizacij za zaščito živali v Avstraliji odprla temo, o kateri se premalo govori: izgorelost ‘predobrih’ skrbnikov hišnih ljubljenčkov. Ne tistih, ki jim je vseeno, temveč prav nasprotno – tistih, ki jim je mar do te mere, da jih začne to izčrpavati.
Ko trud postane breme
Biti dober skrbnik danes pomeni veliko več kot le zagotavljati živali hrano in zavetje. Pomeni nenehno raziskovanje, branje deklaracij, primerjanje mnenj, tehtanje odločitev, spremljanje vsake spremembe v vedenju ali zdravju.
Hrana, dodatki, cepljenja, staranje, anksioznost, obogatitev okolja, kakovost življenja. Vsaka odločitev se zdi pomembna. Vsak simptom lahko deluje nujen. In vsakič se pojavi tiho vprašanje: Ali bi moral/a narediti več?
Takšna skrb ni lahkotna. Je stalna odgovornost, ki jo nosimo s seboj tudi takrat, ko bi morali počivati.
Izgorelost se lahko kaže kot:
- pretirano preverjanje, kaj je s psom ali mačko
- stalno dvomljenje vase,
- občutek krivde ob vsaki odločitvi,
- izčrpanost, tako močna, da “ne moremo več”,
- občutek krivde, ker nam je vse skupaj včasih preveč – kljub temu, da imamo žival neskončno radi.
Pritisk popolnosti
Sodobni svet skrbi za živali pogosto ustvarja občutek, da obstaja en “pravilen” način – in da je vse manj od tega neuspeh. Družbena omrežja, forumi in dobronamerni nasveti lahko nehote povečujejo pritisk.
Primerjamo se z drugimi. Sprašujemo se, ali smo izbrali pravo hrano, prave postopke, prave odločitve. In če smo utrujeni, se hitro pojavi misel, da morda nismo dovolj dobri.
A popolnost ni pogoj za dobro skrb.
Dovolj dobro je dovolj
Ena najpomembnejših resnic, ki jih je treba povedati naglas, je ta: Ljubiti žival ne pomeni narediti vse popolno.
Pomeni:
- delati najboljše, kar lahko,
- z informacijami, ki iih imamo,
- z energijo, ki nam je na voljo,
- in z viri, ki jih zmoremo zagotoviti – v tem trenutku.
To ni predaja. To je realnost.
Niste sami
Če se kdaj počutite:
- Izčrpane od npr. nenehne skrbi, prisotnosti in oskrbe mladička, kronično bolnega, starejšega psa ali mačko
- raztegnjene čez rob,
- negotove, ali ravnate prav
- ali vas tiho muči občutek, da morda ne delate dovolj,
to ne pomeni, da ste slab skrbnik. Prav obratno – pomeni, da ste človek, ki mu je mar. In prav ti ljudje – tisti, ki jih skrbi, ki se sprašujejo, ki čutijo težo odgovornosti – so pogosto najbolj predani skrbniki.
Kako si pomagati, če se v tem prepoznate?
Če ste se v opisanih občutkih prepoznali, je prvi korak že narejen: opazili ste, da vam je težko. To ni slabost, ampak signal, da potrebujete več podpore – ne več napora.
Nekaj nežnih, a pomembnih korakov:
- Znižajte standarde tam, kjer lahko.
- Ne vsaka odločitev mora biti optimalna. “Dovolj dobro” je pogosto resnično dovolj – in za vašo žival povsem varno.
- Ustavite neskončno raziskovanje.
- Če vas informacije bolj obremenjujejo kot pomirjajo, si dovolite premor. Včasih več znanja ne prinese več miru.
- Ločite skrb od krivde. Skrb pomeni pozornost in prisotnost. Krivda pa pogosto pomeni, da si nalagate odgovornost za stvari, ki niso povsem v vaši moči.
- Dovolite si utrujenost. To, da ste izčrpani, ne pomeni, da ste slabi. Pomeni, da ste dolgo nosili veliko.
- Poiščite prostor, kjer lahko govorite brez presojanja. To je lahko ena oseba, skupina ali strokovnjak. Pomembno je le, da vam ni treba ves čas biti “močni”.
Včasih največ, kar lahko naredimo za svojo žival, ni nova rešitev, ampak to, da poskrbimo, da se tudi mi ne zlomimo.
Kako pomagati, če izgorelost prepoznate pri svojih bližnjih?
Če opazite, da je nekdo v vaši bližini izčrpan zaradi skrbi za žival, je vaša vloga lahko izjemno dragocena – čeprav morda ne veste, kaj reči ali storiti.
Nekaj načinov, kako pomagati brez dodatnega pritiska:
- Poslušajte brez popravljanja.
- Pogosto ne potrebujejo nasveta, ampak potrditev: “Vidim, kako zelo ti je mar.”
- Ne tekmujte v znanju.
- Dodatne informacije ali primerjave z drugimi lahko nehote povečajo občutek, da “ne delajo dovolj”.
- Normalizirajte njihovo utrujenost.
- Sporočila, kot so: “To, kar čutiš, je razumljivo”, lahko pomenijo ogromno.
- Ponudite konkretno pomoč. Majhne stvari – pomoč pri opravkih, kratek prevzem skrbi, skupni obisk veterinarja – lahko močno razbremenijo.
- Spomnite jih, da niso sami.
Izgorelost pogosto spremlja tišina. Že občutek, da nekdo stoji ob njih, zmanjša težo, ki jo nosijo. Pomagati ne pomeni rešiti vsega. Pomeni biti ob nekom, ko mu je težko.
Zavedajmo se, kaj pomeni skrb za žival, ki nam pomeni največ
Tema izgorelosti skrbnikov živali si zasluži več prostora in več sočutja. Ne zato, da bi znižali standarde skrbi, ampak da bi imeli več razumevanja – to je pogosto še bolj pomembno kot konkretna pomoč.
Če se prepoznate v tem zapisu, vedite: niste edini. In niste neuspešni. Morda je čas, da si dovolimo manj popolnosti in več razumevanja – tudi do sebe.
