Pes kot inventar za varovanje objekta ali zemljišča

Veliko težavo na terenu prostovoljcem organizacij za zaščito živali pogosto predstavlja opozarjanje skrbnikov psov, ki ne živijo na istem naslovu.

Govorimo o psih, ki si jih njihovi skrbniki nabavijo za varovanje objektov in/ali zemljišča.

Žal je to pri nas še vedno precej pogost pojav. Ti psi so že v osnovi prikrajšani za svojo družino, ki je v resnici nikoli nimajo priložnosti spoznati, saj vse svoje življenje preživijo v službi »čuvajev«.

Čeprav se zdi, da bi človek, ki živi v tem stoletju, za namen varovanja svojega premoženja sledil sodobnim trendom in poskrbel za vzpostavitev zanesljivega varovalnega sistema, se iz neznanega razloga nekateri še vedno obračajo k nakupu psa. Tak pes v svojem življenju spozna le nekaj zaposlenih oseb, ki vsak dan hodijo mimo njega, ob koncu dneva pa se vedno vrnejo k svojim družinam. On pa ostaja tam sam in nehote opravlja delo »čuvaja«. Ograjen prostor okoli poslopja je vse, kar ima na voljo, vendar samo ponoči, ko ni nikogar tam. Takrat ko so vsi ljudje pri svojih družinah, on ostaja sam.

Zdi se krivično, da se psa prikrajša za družino, toplo zavetje doma in odkrivanje novih doživetij, prikrajša se ga za druženje in igro. Prikrajša se ga za vse tisto, po čemer hrepeni skorajda vsak na tem svetu, to je biti del družine, družbe.

Vendar Pravilnik o zaščiti hišnih živali v 28. členu določa, da v kolikor bivalni prostor psa ni na stalnem ali začasnem naslovu skrbnika psa, mora biti na bivališču psa navedeno osebno ime in stalno bivališče skrbnika, v nasprotnem primeru se žival šteje za zapuščeno in se namesti v zavetišče. Kar torej pomeni, da imeti psa na neki drugi lokaciji in poskrbeti zgolj za zagotavljanje osnovnih pogojev bivanja, ni kaznivo dejanje.

Ti psi pa ne samo, da so prikrajšani za osnovne življenjske pogoje. Navadno se zaradi negotovosti resda obnašajo kot »čuvaji«. Živijo v stresu in vsak neznan dražljaj iz okolice jih vedno znova potisne v kot. Najbolj žalostno je, da kljub temu, da mimo njih dnevno hodi veliko ljudi, ki so tam zaposleni, pa ga nihče ne opazi. Nikomur se v prisiljenem delu »čuvaja« ne zdi nič spornega. Medtem, ko oni hodijo prostovoljno na delo v zameno za plačilo, je on tam, ker se je nekdo odločil, da bo takšna njegova usoda. Nekdo se je odločil, da bo to pes čuvaj in tako bo vse dokler na njegovo mesto ne postavijo novega psa, ki mu bo vzeto vse tisto, po čemer vsi hrepenimo.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri