‘Pozabljeni psi svoje življenje preživljajo na verigi, mi pa smo nemočni’

V naši deželi smo še vedno priča prizorom, ki bi jih morali že zdavnaj zaviti v preteklost.To so prizori, kot so psi na verigi, ob katerih se zlomi marsikatero dobro srce.

To so prizori pozabljenih psov, ki svoje življenje preživljajo na verigi. Najbolj žalostno pa je dejstvo, da smo ob vsem tem popolnoma nemočni.

Pravilnik o zaščiti hišnih živali, namreč dovoljuje, da so psi privezani, brez ustreznega gibanja. Celo njihovo življenje se odvija na nekaj kvadratnih metrih dvorišča, ponavadi v skritem kotičku, kjer je pes najmanj moteč.

Kot je navedeno v 30. členu Pravilnika za zaščito hišnih živali je za psa dovolj, da je dolžina priveza, merjena pri tleh, enaka najmanj 3-kratni dolžini psa, merjeno od konice nosu do korena repa, vendar ne krajša od 3 metrov. Pes ne sme biti privezan z zatezno, bodečo ali pretesno ovratnico. Teža priveza pa ne sme presegati 1/12 teže psa.

To, da psi za zdrav razvoj potrebujejo ustrezno gibanje in zadovoljevanje nagonov, ni nikjer omenjeno. To, da so psi družabna bitja, ki hrepenijo po izkazovanju zaželenosti in dotikih, tudi ne. To, da je tak pes pahnjen v stisko, ki jo doživlja vsak dan znova, prav tako ne.

Vsak posamezen primer in neuspeh, ki ga doživljamo ob iskanju pravice za te pse, nas opomni, da smo pred izboljšanjem pogojev oddaljeni še svetlobna leta. Vendar ob vsem tem, nikakor ne smemo pozabiti, da lahko ravno mi, vsak izmed nas, vpliva na majhne premike, že zgolj z opozarjanjem na ta velik problem.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri