Psičko Nalo je tako skrbelo za dedka, da niti jesti ni zmogla

V prenekaterih svojih člankih sem jo že omenila, mojo ljubljeno psičko Nalo ki se mi je vtisnila v tako globok in srčen spomin.

Ena izmed stvari, ki jih ne bom nikoli pozabila je tudi ljubezen in predanost, ki jo je čutila do mojega žal že pokojnega dedka.

Pisalo se je leto 2013 ko ga je doletela možganska kap. Med njegovim okrevanjem v bolnišnici se Nala ni niti dotaknila svoje posodice s hrano. Brezvoljno je ležala v kotu in čakala enako kot jaz, da se bo naposled le vrnil domov. Ker smo bili doma že sila zaskrbljeni nad Nalinim počutjem in ob koncu koncem zdravjem, smo prosili osebje v bolnišnici če bi bili tako dobri, da bi dedka pripeljali na parkirišče bolnišnice in tako naši Nali omogočili srečanje z njim. Na srečo so bili zelo človeški in Nali olajšali njeno čakanje. Ko ga je zagledala se ji je od sreče mislilo kar zmešati. Bilo je tako ganljivo, da smo vsi skupaj skoraj zajokali.

Od tega dne naprej je Nala začela ponovno jesti, kot da bi si s tem, da ga je videla, zagotovila, da se bo naposled le vrnil domov.

Skupaj smo uspešno premagali njegovo bolezen, vendar nesreča nikoli ne počiva. Le leto dni kasneje ga je doletela še ena težka izkušnja, pljučni rak, žal ne njegov prvi, pa vendar je bil zadnji. Dve leti smo se borili skupaj z njim. Bili so vzponi in padci, dobri in slabi dnevi. Ker je bil večino svoje bolezni nepokreten, ga je Nala verjetno še toliko bolj ščitila. Bil je dan, ko je vstal na noge in mislili smo že, da bo bolje. In potem je napočil slab dan, ko smo morali poklicati reševalce. Nala je tisti dan ležala ob njem na tleh, saj ga z mamo nikakor nisva mogli dvigniti. Ves ta čas do prihoda reševalcev ga ni zapustila, s smrčkom ga je drezala in ga skušala dvigniti k višku, ko je svojo glavo tiščala pod njegovo roko. Naposled je le uvidela, da so njeni poskusi zaman in je naslonila glavo na njegova prsa, kjer sta skupaj počakala na prihod reševalne službe. Ko so prišli, pa je nastopil drug problem. Iz vedno ljubeče, plahe in nežne psičke se je prelevila v zaščitniško in neustrašno žival. Reševelcev ni spustila k dedku, zato sem jo morala zapreti v sobo. Kot ga nisem želela spustiti jaz, ga tudi Nala ni mogla.

Leta 2015 nas je zapustil. Z Nalo sva si pomagali prebroditi težavno obdobje. Naučila me je nesebične ljubezni, zvestobe in vztrajnosti, poguma. Ko je naposled prišel tudi njen čas, sem se venomer opominjala na njeno pogumno srce, kar mi še vedno pomaga pri vsakdanjih stiskah. Tukaj je dokaz, da so živali zares čuteča bitja. Še več.

Anja Kosi