Rino – neviden je životaril v svojem boksu, upal na lepši dan

Inšpekcijska služba ga je odkrila po naključju. V resnici so bili napoteni k bližnjemu naslovu, kjer pa k sreči sploh ni bilo upravičene prijave.

Novo priseljeni sosedje so nam, po tem, ko so ga prepoznali preko naših objav, ogorčeni pisali, da do zadnjega trenutka niso vedeli, da sploh kdo biva v tistem na videz zapuščenem boksu.

Pa je živel in bival tam in to ne malo časa. Rino je bil zaprt v boksu in pozabljen od njemu najbližjih ljudi, ki bi morali skrbeti zanj. Pa niso, ravno v tistih, zrelih letih, ko bi jih najbolj potreboval, so pozabili nanj. Ampak on je potrpežljivo čakal, največkrat je sedel v utici in čakal na nov dan, ki bi mu morda prinesel veselje in srečo, namesto še enega dneva žalosti in bede.

Ta dan se je vendarle zgodil, a žal nekaj let prepozno. Rino je postal seniorček. Desetletni kosmatinec črne barve v zavetišču ni imel veliko perspektive. Zato smo ga posvojili in mu želeli omogočiti boljše življenje. Seniorčki, kot je Rino, že tako nimajo več veliko časa, da bi doživeli vse, za kar so bili celo življenje prikrajšani. Zato smo jim mi pogosto prehodni dom, da končno tudi sami dobijo priložnost zares živeti. In šele takrat zasije v vsej svoji luči, takrat končno dobijo priložnost doživeti pravo pasje življenje.

K sreči pa opažamo tudi, da se veliko ljudi vedno bolj odloča za posvojitev seniorčkov. Seniorčki nam pokažejo povsem novo plat skrbništva, učijo nas potrpežljivosti in so nam lahko s svojim umirjenim karakterjem odlični terapevti. Njihove oči morda resda niso več tako iskrive kot nekoč, ampak le v njih je moč videti pravo pasje srce.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri