Saj je samo pes?

Vsak od nas je kdaj že bil v situaciji, ko je naletel na začudene ali celo ogorčene poglede namenjene nam pasjeljubcem. Ne rabijo razumeti.

Ne rabijo razumeti. To so besede, ki si jih ves čas ponavljam, kadar naletim na nekoga, ki preprosto ne razume, zakaj vse to za enega »samo psa.« Ne glede na to, kolikokrat človeku življenje obrne hrbet, s psom ob svoji strani ni nikoli sam.

Bila sem še najstnica ko sem prvič začutila, kaj ti lahko da en »samo pes.« Ona je bila tam v mojih najlepših trenutkih in tudi najtežjem obdobju odraščanja. Naučila me je, kako nikoli ne smeš obupati nad nekom, ki ga imaš rad. Spomnim se noči, ko sem pod zvezdami iskala odgovore na svoje tegobe. Potrpežljivo je ležala ob meni in mi dajala vedeti, da nisem nikoli zares sama. Spomnim se številnih potovanj, raziskovanj narave in sklepanja prvih dobrih prijateljstev. Vse to mi je dal en “samo pes.” Psi so tako čudovita bitja. Živijo v trenutku. Naučijo nas vrednot, ki jih ljudje tako radi pozabimo. Opomnijo nas, da je treba na življenje gledati s kančkom humorja. Učijo nas, kako nikoli ne smemo zatreti otroka v sebi, pa čeravno smo deležni čudnih pogledov in nerazumevanja. Učijo nas o ljubezni, predanosti in zvestobi. Marsikdaj pomislim, kakšno bi bilo moje življenje brez psov. To bi bil pust in temačen svet.

Psi naše življenje bogatijo z barvitostjo in humorjem. Naučijo nas, kako ponovno najti stik z materjo naravo in skrbijo za našo telesno aktivnost. Kadar nas ljudje razočarajo in se svet zdi pust in temačen kraj, je tam naš pes, ki nas vselej pričaka z mahajočim repom in veselim izrazom na obrazu. Ko nam ljudje obrnejo hrbet in kadar se nam življenje sesuje na tisoče koščkov, so tam. Tudi kadar jih ljudje ranimo, nam še vedno brezpogojno zaupajo, oprostijo in ostanejo pozitivni. Hkrati so psi naši zvesti pomočniki in partnerji. Številne zgodbe pričajo o pasji zvestobi.

Tudi znameniti pesnik Lord Byron je pisal o teh čudovitih bitjih. Znal je videti lepoto in lastnosti teh živali in jih tudi čudovito ubesedtiti.

Napis na spomeniku novofundlandskega psa (knjiga Pesmi in pesnitve)

Kadàr se v prah povrne kak zemljan, ne po zaslugah – le po rodu znan, takrat klesàr napne prav vse moči, da mrtvi z žare čim bolj zablesti, da sploh ne bereš v glosi slikoviti kaj bil je – temveč – kaj bi moral biti. A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani, ki prvi te pričaka, prvi brani, ki v tvojem srcu svoje ima srce, ki srečen je, če zate v ogenj sme – ta gre v pozabo, ker mu ne prizna Bog duše, ki na svetu jo ima; medtem ko človek, ta mrčes mrčesa, lahko s kesanjem upa na nebesa. O, človek, bedna, enodnevna muha, ti hlapčevsko ničè, ti cvet napuha! Kdor te spozna, te s studom zapusti, ti grudica izprijene prsti. Prijateljstvo ti je le goljufija, ljubezen – strast, smehljaj – hipokrizija! Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramoval! Kdor pred to žaro si postal – odidi! ni vredna, da ti jo oko sploh vidi: prijatelju v spomin ta grob stoji; le enega imel sem – tu leži. (Lord Byron)

Anja Kosi