Spomnimo se, ko smo ga prvič zagledali v zavetišču. Ležal je na tleh in negibno opazoval naše gibanje. Spomnimo se, da smo za trenutek pomislili, da mu najverjetneje ni več pomoči.
Dolgoletno pomanjkanje ustreznega zdravljenja je na njem pustilo posledice. Njegovo telo je bilo popolnoma utrujeno in izčrpano od bolečin. Shiran do kosti je le s težavo prehodil zanj neskončno dolg hodnik v zavetišču, ki vodi do tekališča. Njegova dolga dlaka je prekrivala koščeno utrujeno telo. Če je ne bi imel, bi izgledal naravnost srhljivo. Preko oskrbnikovega pripovedovanja izvemo, da je bil Sultan dolga leta privezan ob drvarnici ob hiši, ob jašku.
Zavetišče je kot vedno poskrbelo za najnujnejšo diagnostiko, vendar tam ni bilo ustreznih pogojev zanj. Prevzeli smo ga v našo oskrbo.
PREBERITE TUDI: KAJ STORITI Z LUŽICO NA PREPROGI?
Promocijsko sporočilo
Poskrbeli smo za začasno namestitev ter ga odpeljali na konkretno diagnostiko. Zelo smo se trudili, da bi ugotovili, kaj je vzrok njegovemu hujšanju in bolečinam. V tej zgodbi sta sodelovali kar dve društvi. Eno je sestavljala ekipa srčnih veterinarjev. In tako je Sultan dobil začasno namestitev pri enem izmed njih. Po nekaj tednih smo s skupnimi močmi pridobili diagnozo – artritis. Sultana so bolele tačke, boleli so ga sklepi in nič čudnega ni, da je ob vseh teh bolečinah izgubil tudi apetit. Zaradi porušenega ravnovesja je pridobil tudi okvaro ščitnice in le s pomočjo dolgotrajne terapije si je njegovo telo opomoglo do te mere, da je zmogel en daljši sprehod na dan in dobil apetit.
Čas je bil, da ga prevzamemo nazaj. Prispel je v našo namestitev in počasi se je pričel odkrivati tudi njegov čudovit karakter. Kljub vsem krivicam, ki so se mu zgodile v življenju, ni nikoli niti za trenutek izgubil zaupanja v ljudi. V začasni namestitvi se je sprostil in bil dober prijatelj tudi z mucami in z še eno psičko. Hitro se je navadil na sprehode in življenje, kakršnega do sedaj ni nikoli poznal.
Kmalu je pričel izžarevati pravo energijo in upravičil svoje ime, saj je postal pravi kosmatinec, ki mu je ime Sultan dejansko pristajalo.
Naše delo dobi smisel šele takrat, ko pes, ki je bil dolga leta zlorabljen in prikrajšan za osnovne življenjske potrebe, dobi priložnost za novo življenje. Vsem ne uspe vedno, a njemu je. Ampak brez tistega trenutka, ko se je nekdo odločil za prijavo na inšpektorat, bi Sultan še dolgo trpel v pomanjkanju in bolečinah, dokler ga ne bi bolezen premagala. Zato naj ne bo nikoli nikomur težko, postati njihov glas. Če bi nam lahko sami pripovedovali o njihovih življenjskih zgodbah, bi vsi mi obmolknili. Zato je prav, da končno spregovorimo namesto njih.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
