Zgodba o Jacku je žalostna zgodba o majhni, 5 kilogramski kepici, ki so jo na podlagi ”strokovnega mnenja” evtanazirali. Je usmrtitev rešitev?
Sprva se je zdelo, da je bil Jack zavržen. kmalu pa je za njim v zavetišče prispelo pismo, kjer je lastnica navajala, da je Jack prijazen pes in naj se mu najde nov dom.
Vsi vemo, da je tako dejanje sicer vredno vseh obsojanj. Kakorkoli, njegova zgodba se kot zgodba ostalih psov, ki pridejo v zavetišče za nas šele prične.
Kot prostovoljci v zavetišču smo ga kot majhno prestrašeno kepico v kotu boksa zagledali že na prvi dan sprejema.
PREBERITE TUDI: NASVETI ZA PRAVILNO PREHRANO PASJEGA MLADIČA
Promocijsko sporočilo
Iz prestrašene majhne kepice smo nekaj tednov ob vsakem obisku poskusili pridobiti zaupanje. Počasi smo uspeli, da je občasno stopil iz boksa v tekališče. Želeli bi si, da imajo psi v zavetišču več časa in se socializacija opravi pred posvojitvijo. A vsi vemo, da temu ni tako. Pomanjkanje oskrbovalcev ali bolje rečeno pomanjkljivi zakonski minimum pač ustreza temu, da je v zavetišču za vsakih 20 psov dovolj en oskrbnik. Zato smo mu kot posredniki takoj iskali nov dom. In smo mu ga sčasoma tudi našli.
Posvojiteljica ga je z našimi navodili lepo sprejela. V kolikor se pojavijo težave smo posvojiteljem, katere v zavetišče napotimo mi, vedno na voljo. In pri Jacku so se po nekaj tednih pojavile težave. Ob odhodu posvojiteljice je lajal v stanovanju, znal je tudi ugrizniti “iznenada”. Posvojiteljici smo dali natančna navodila, omogočeno ji je bilo strokovno vodenje, tudi sama je poiskala individualno pomoč pri odpravi nezaželenih vedenj. Ne moremo trditi, da se ni trudila. Vmes nas je v nekem trenutku prosila za oddajo, vendar ji jo v danem trenutku nismo bili zmožni omogočiti.
Nato naj bi se kljub vsem ukrepom ugrizi Jacka stopnjevali. Nekega dne je bilo tako zelo hudo, da Jack ob napadu z ugrizi ni znal prenehati. Zgodilo se je na božični večer. Jack seveda ni vedel, da je božični večer, pri ljudeh pa ima ta praznik poseben pomen. Sklepamo, da je ta dogodek, za katerega smo seveda izvedeli kasneje, botroval odločitvi, ki jo je kasneje sprejela lastnica.
Ta odločitev je za vedno zaznamovala Jackovo življenje. In ga končala s smrtjo.
Jack je bil namreč na podlagi “strokovnega mnenja” ene izmed pristojnih inštruktoric in pridobitvijo odločbe UVHVVR evtanaziran.
Na dejstvo, da je očitno tako mnenje, ki odloča o življenju in smrti tako enostavno pridobiti, nismo bili niti v sanjah pripravljeni.
Nismo bili pripravljeni, da v Sloveniji obstajajo inštruktorji, ki so sposobni napisati mnenje, ki pahne v smrt petkilogramskega psa.
Se pa sprašujemo koliko je še takšnih “Jack-ov”, ki na podlagi besedila na listu papirja postanejo obsojeni na smrt? Znanje pasjega vedenja in vzgoje bi na vsakem koraku moralo biti usmerjeno v odpravo le-tega. Inštruktorjev je iz leta v leto več, a tistih pravih s pravim znanjem pa očitno veliko veliko premalo.
Jacku sedaj ne moremo več pomagati. Na cedilu ga je zapustil celoten sistem. Najprej zaradi pomanjkanja časa in znanja pri socializaciji v zavetišču, kasneje pa celo pri strokovnjaku, ki bi moral biti za zgled vsem ostalim inštruktorjem. Moral bi znati oceniti stanje psa in s pomočjo svojega znanja lastnico usmeriti v dodatne ukrepe pri prevzgoji, namesto hitre ocene in podajanja mnenja na podlagi preteklih dogodkov.
Kje smo v resnici pri (pre)poznavanju nazaželenih vedenj in odpravi le-teh? Za naše pojme zelo daleč od dobrobiti in zaščite psov, to zagotovo.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
