Za cesto na počivališču sem našla Reno, moj zaklad

Kdo bi si mislil, da sem tukaj za cesto, na počivališču, našla svoj zaklad?  Čakala me je sredi ceste, vsa prestrašena in negotova, kaj ji bo usoda prinesla.

V času največje krize v mojem življenju, sem našla njo.  ️In v resnici je ona rešila mene.

Pripeljala sem jo domov in se spraševala, kdo za vraga bi psa tako čudno postrigel. Bila je res prestrašena in zdelo se je, kot da je v stalni pripravljenosti za pobeg, pred udarci. Najprej sem jo nahranila, nato pa odpeljala na veterino, kjer so potrdili, da je precej suha, čipa seveda ni bilo zaznati. Sprva sem bila prepričana, da jo ne morem obdržati, zato sem o najdbi obvestila pristojno zavetišče.

Takrat na mojo srečo niso imeli takoj časa za sprejem, zato smo se dogovorili, da jo prevzamejo naslednji dan. Spomnim se, kako sem se s težavo odpravila v službo, saj me je občutek, da je ne bo več, ko pridem nazaj, nenehno preganjal. Po nekaj minutah sem se odločila, da ponovno kontaktiram zavetišče in jih obvestim, da bo najdena psička ostala pri meni. Ponovno smo se odpravili na veterino in uredili lastništvo. Takrat je še bilo mogoče, brez dokazovanja psa registrirati na sebe. Že čez nekaj tednov se je zakonodaja spremenila in še danes velja, da je psa možno čipirati le, če imamo podatke o starših ali če je pes najden in registriran v zavetišču.

Takrat se še nisem dobro zavedala odgovornosti, ki sem jo s tem prevzela. Po nekaj dneh, ko se je Rena sprostila, so se pričele vse večje težave. Njena reaktivnost in neposlušnost sta bili neverjetni. Za trenutek sem pomislila, da je ta psička gluha. Seveda ni bila, bila je le popolnoma napačno vzgojena in najverjetneje prehitro vzeta iz legla. Po nekaj mesecih trdega dela in s pomočjo prave pasje šole, ki temelji na izključno pozitivnih metodah vzgoje, je stanje sčasoma postalo obvladljivo. Zopet smo lahko normalno živeli in tistega občutka, ko bi iz službe namesto domov, najraje zavil nekam drugam, ni bilo več.

In kar je najpomembneje – tudi Rena ni bila več pod stresom. Nekaj dela pri vzgoji naju še vedno čaka, vendar sedaj ko poznam osnove, se vsega tega dejansko veselim. Njen napredek pa mi je v ponos, predvsem takrat, ko imam doma še kakšnega začasnika in ona potrpežljivo počaka, da se jim v miru posvetim. Potrpežljivo prenaša vonj drugega psa ali muca na mojih rokah, ki jih je vedno vesela.

Rena me je naučila strpnosti in mi bila v oporo v najtežjih trenutkih mojega življenja. Jaz sem jo rešila iz ceste, ona pa mi je pokazala pot v lepše življenje. Srečna sem, da jo imam!

Katjuša Rajovec