Zakon o ‘zaščiti’ hišnih živali skoraj nespremenjen že 21 let

Zakon o zaščiti hišnih živali, ki je v veljavi od leta 1999 in šteje »častitljivih »21 let, se kot tak ni bistveno spreminjal, čeprav so se spoznanja na področju pasje behavoristike v teh letih močno spremenila.

Na tem področju je bilo v zadnjih desetih letih celo opravljenih več znanstvenih raziskav, ki potrjujejo, da pes za zdrav obstoj potrebuje zagotavljanje vseh ključnih nagonov.

Če zakon o zaščiti hišnih živali v 7. členu navaja, da mora skrbnik živali zagotoviti svobodo gibanja, primerno živali glede na njeno vrsto, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve, ki preprečuje nepotrebno trpljenje, ga nato Pravilnik o zaščiti hišnih živali v 29. členu oklesti z dejstvi, da je za psa dovolj, če bivalni pogoji zadostujejo minimalnim prepisom. Pravilnik o zaščiti hišnih živali navaja, da je za psa dovolj, če ima ustrezen bivalni prostor, torej uto, ki mu zagotavlja zaščito pred padavinami, vetrom, mrazom in sončno pripeko. Velikost ute oziroma pesjaka je določena glede na velikost in število psov, ki bivajo v njej. Pasja uta mora biti primerno izolirana in dvignjena od tal. Pasja uta mora biti dvoprostorska. Če je pes privezan, mora biti dolžina priveza, merjena pri tleh, enaka najmanj 3-kratni dolžini psa, merjeno od konice nosu do korena repa, vendar ne krajša od 3 metrov. Pes ne sme biti privezan z zatezno, bodečo ali pretesno ovratnico.

Vse zapisano se lahko bere, kot sprejemljivo, vendar vsak odgovoren skrbnik psa prepozna dejstvo, da zgoraj opisani pogoji še zdaleč niso optimalni za zdrav psihični in fizični razvoj psa. Nemalokrat pa se nato zgodi, da se inšpekcija namesto v izboljšanje pogojev nad zgolj predpisanimi osredotoči na 31. in 32. člen, ki v zadnjem odstavku navajata, da pa lahko uradni inšpektor celo odloči drugače, torej, da pogoji ne dosegajo minimalnih predpisov in so kljub vsemu sprejemljivi. Pravilnik navaja, da so ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 31. člena možna odstopanja glede velikosti pesjaka, če uradni veterinar pri izvajanju nadzora strokovno oceni, da odstopanje od predpisanih pogojev ne povzroča nepotrebnega trpljenja živali. Prav tako 32. člen opredeljuje, da pasja uta ne potrebuje dveh prekatov, če uradni veterinar pri izvajanju nadzora strokovno oceni, da to ni potrebno. Sami smo bili priča, da se navedenega inšpekcija drži, saj smo prejeli pojasnilo, da uradni veterinar ocenjuje, da npr. pes pasme nemški ovčar ne potrebuje dvoprekatne ute in podobno.

Spremembe zakonodaje glede na celotno politično situacijo še dolgo ni moč pričakovati. Zato je bistvenega pomena, da se o neustreznih pogojih bivanja psov osvešča na lokalni ravni. Največ lahko še vedno storimo sami z opozarjanjem neodgovornih skrbnikov in prijavami na inšpekcijo. Inšpekcija pa bi lahko bila v primerih obravnave neodgovornih skrbnikov bolj prilagodljiva in se osredotočila na večje sodelovanje z društvi. Le-ta pa bi lahko v sodelovanju s skrbniki bistveno izboljšala pogoje bivanja psom, ki so sicer obsojeni na življenje na verigi ali zaprt boks. Za ustrezno socializacijo in zagotavljanje vseh nagonov, ki so ključnega pomena za psa, pa je seveda potrebno ustrezno znanje s strani vseh deležnikov.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri