Če pri mački pride do enega samega primera, ta velja za izjemo in veterinar ji ne diagnosticira epilepsije.
Napadi pri mačkah nastanejo zaradi neobičajne električne aktivnosti v možganih. Obstajata dve vrsti epilepsije pri mačkah. Idiopatska epilepsija je dedna motnja možganov, ki se pojavi brez znanega vzroka. To diagnozo veterinar postavi, ko ni strukturnih sprememb v možganih, vendar je prisotna nepravilna električna aktivnost. Simptomatska epilepsija pa je posledica strukturnih sprememb v možganih, ki so vidne na posebnih preiskavah, kot je magnetna resonanca. Pri mačkah je idiopatska epilepsija redka, večina primerov je simptomatskih.
Razlika med napadom in epilepsijo pri mačkah
Napadi so posledica nenadnega porasta električne aktivnosti v možganih, kar povzroči tresenje in krče. Epilepsija pa je stanje, pri katerem se mački napadi ponavljajo.
Strokovnjaki s portala PetMd pojasnjujejo, da imajo napadi tri faze:
1. Aura:
To je faza pred napadom, ko se mačkino vedenje spremeni: začne se skrivati, išče pozornost, liže si ustnice ali nenavadno obrača glavo.
2. Iktalna faza:
Gre za fazo napada, ki je lahko:
- Splošen napad: običajno traja minuto do dve, prizadene pa celo telo. Znaki so: nezavedanje okolice, izguba zavesti, trzanje, krči, zakrčene okončine, nenadzorovano uriniranje ali iztrebljanje, prekomerno slinjenje, nagibanje glave vznak, dezorientacija.
- Delni napad: Neobičajno gibanje določenih delov telesa, mačka je običajno budna in se zaveda svoje okolice. Začne se obnašati neobičajno, spušča nenavadne zvoke, se slini, trza, žveči in ima nenavadno držo telesa.
- Poseben t.i. »Status epilepticus« pa je vrsta splošne ganapada, ki lahko traja od 5 do 10 minut. V tem primeru gre za resno stanje in je potrebna nujna pomoč veterinarja.
3. Postiktalna faza:
Gre za stanje po napadu, ko se mačka še ne počuti dobro. Običajno je dezorientirana, nemirna, otopela in brez apetita.
Vzroki epilepsije
Epilepsija je pogostejša pri mačkah, mlajših od 8 let, a se lahko pojavi v katerikoli starosti. Napade lahko povzročijo bolezni možganov ali motnje drugih organov. Zgodijo se lahko kadarkoli, najpogosteje pa ob spremembi možganske aktivnosti, npr. ko mačka zaspi, se zbudi, vzburi, prehranjuje ipd.
PetMd navaja naslednje vzroke epilepsije pri mačkah:
Idiopatska epilepsija:
vzrok je neznan, v možganih ni strukturnih sprememb.
Bolezni možganov:
-
- možganski tumorji,
- meningitis,
- poškodbe glave,
- paraziti (npr. toksoplazmoza),
- infekcija možganov (npr. encefalitis),
- možganske anomalije (npr. vodenoglavost).
Druge bolezni:
-
- okužbe notranjega ušesa,
- izpostavljenost toksinom (npr. sredstva proti bolham in klopom za pse, zaužitje zdravil za ljudi, antifriza ali strupa za podgane),
- virusne bolezni (mačji infekcijski peritonitis, mačja levkemija),
- presnovne motnje (npr. hipoglikemija, pomanjkanje tiamina),
- diabetes,
- bolezni jeter ali ledvic,
- visok krvni tlak.
Kako veterinarji diagnosticirajo epilepsijo pri mačkah?
Za diagnozo epilepsije se morata zgoditi vsaj dva napada. Če sumite na to bolezen, je zelo koristno posneti video napada in ga pokazati veterinarju.
Veterinar opravi krvne teste in analizo urina, teste za infekcijske bolezni, rentgensko slikanje, magnetno resonanco in analizo možganske tekočine, če sumi na okužbo ali vnetje.
Cilj diagnostičnega testiranja je odkriti osnovno bolezen, na podlagi tega pa se potem pripravi poseben načrt zdravljenja, ki bo pomagal zmanjšati ali odpraviti nadaljnje pojavljanje napadov.
Zdravljenje epilepsije pri mačkah
Če gre za en napad, je stanje zelo verjetno ozdravljivo. Ko pa gre za epilepsijo, je glavni namen zdravljenja nadzorovanje bolezni. Le v primeru, da je mogoče odpraviti vzrok napadov, je epilepsija ozdravljiva.
Po navedbah PetMd so najpogosteje predpisana zdravila: fenobarbital, kalijev bromid, levetiracetam in zonisamid
Če ima mačka resno obliko epilepsije, bo morda potrebna hospitalizacija in terapija z infuzijami.
Okrevanje in obvladovanje epilepsije pri mačkah
Mačke na terapiji potrebujejo redne krvne teste, saj so lahko nekatera zdravila proti epilepsiji pri previsoki koncentraciji v krvi nevarna.
Pomembno je, da se terapijo dosledno upošteva. Nikoli se ne sme prenehati dajati zdravil brez posveta z veterinarjem. Nenaden umik namreč lahko povzroči neobvladljive napade. Prav tako je pomembno slediti natančnemu urniku odmerjanja.
Cilj zdravljenja je zmanjšati pogostost in resnost napadov ter mački zagotoviti kvalitetno življenje. Čeprav se epilepsije ne da vedno popolnoma odpraviti, lahko mačke z ustreznim zdravljenjem živijo dolgo in zdravo življenje.
Preberite tudi: Epilepsija pri psih
