Če sem čisto odkrita, sem tako kot vsi moji kolegi, za predlagane spremembe Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranja stekline izvedela od naših strank, ki so informacijo ujele v medijih. Z vsakoletnim cepljenjem živali ne gre le za cepljenje živali. Velika večina psov je vsaj ob cepljenju deležna osnovnega veterinarskega pregleda. Vedno se tudi z lastnikom pogovorimo o morebitnih zdravstvenih težavah psa in jih poskušamo odpraviti, lahko že z nasvetom ali kako drugače.
Ob cepljenju velika večina psov samo enkrat letno – bolje kot nič – dobi sredstvo proti notranjim zajedavcem. Z morebitno odpravo letnega cepljenja tudi letne dehelmintizacije ne bo več. S tem bo narasla tudi ogroženost za ljudi, kajti številni zajedavci so nevarni tudi nam, zlasti ehinokoki. Obolevnost ljudi v Sloveniji naj bi bila precej nad evropskim povprečjem. V Sloveniji je približno 250.000 psov, od tega jih je registriranih v centralnem registru 220.000. Nekje 30.000 pa ni niti čipiranih, registriranih in necepljenih. Lani je bilo cepljenih le 156.000 psov. Steklina je stalno prisotna v sosednji Hrvaški, lani so zabeležili 166 primerov pri živalih, v Sloveniji pa je bilo v zadnjih treh letih 14 primerov zabeležene stekline pri divjih in en primer pri domači živali. Nikakor ne moremo reči, da stekline ni in da nas ne ogroža.
Steklina je zelo nevarna, neozdravljiva bolezen, ki se vedno konča s smrtnim izidom! Sama sem se z njo srečala na začetku svoje veterinarske poti. Takrat sem delala na Veterinarski fakulteti, na Kliniki za male živali. Pregledala sem 9 mesečno nemško ovčarko, ki je imela prebavne težave. Čez tri dni so se pri psički pokazali živčni znaki, po njenem poginu so s patohistološko preiskavo njenih možganov postavili diagnozo stekline in cepiti sem se morala proti steklini kar sedemkrat. Psička namreč ni bila cepljena proti steklini.
