12 pasem psov, ki izhajajo iz Italije

Italija je naša zahodna soseda – pa prepoznate pasme psov, ki izhajajo iz te države? Kar nekaj jih je … Vam kateri izmed njih dela družbo?

Iz Italije naj bi izhajale naslednje pasme psov:

Bolonjec (Bolonjski bišon):

Je zelo podoben maltežanu in izvira še iz srednjega veka. Prvotna uporaba te pasme se ni dosti spremenila, saj je njegova prvotna naloga psa še vedno biti človekov družabnik.

Mali italijanski hrt:

Je ena najstarejših pasem hrtov, ki naj bi obstajala že pred 6000 leti. V Evropo je bil prinešen v dobi Feničanov. Gre za sramežljivega, plašnega psa, občutljive narave, ki ga danes pogosto srečujemo kot družinskega psa.

Cane Corso:

Je pasma, ki naj bi bila neposredna potomka rimskih psov čuvajev »Canis Pugnax«. Ta mastifski pes je bil in ostaja še danes visoko cenjen lovec in čuvaj. Ime Corso izvira iz latinske besede Cohors, kar pomeni zaščitnik. Predvsem v Italiji, pa tudi drugod po svetu, velja za cenjenega družnega in delovnega psa.

Lagotto Romagnolo (Romanski vodni pes):

Pasma izhaja iz italijanske Romanije (danes Emillia-Romagna). Ime pomeni »jezerski pes« in izhaja iz besede »lago«, ki pomeni jezero. Sprva je bil Lagotto lovski pes, ptičar; še posebej se je izkazal kot prinašalec ustreljene perjadi iz vode. Današnji psi pasme Lagotto Romagnolo so zaradi usmerjene selekcije in vzreje idealni za iskanje tartufov na različnih terenih in vseh letnih razmerah. So edina pasma, deklarirana kot pasma psov za iskanje tartufov – tartufarjev.

Maltežan:

Mnenja o izvoru tega psa si zelo nasprotujejo. Nekateri menijo, da je nastala na otoku Mljetu, drugi imajo za njegov dom Sicilijo ali Malto. Vsi pa se strinjajo, da je vrsta stara že več stoletij. Portreti kraljevskih osebnosti s psički v naročju kažejo, da se njegova zunanjost ni veliko spremenila. Maltežanu se nikoli ni bilo treba preživljati z delom, evropsko plemstvo ga je redilo za družbo.

Neapeljski mastif:

Neapeljski mastif je ogromen, močan stražar, čigar osupljiv videz je ustrahoval vsiljivce že v antičnem Rimu. Ima značilen videz mastifa, z nagubano in ohlapno kožo. Sodi med izredno inteligentne, samozavestne in zelo pogumne pse. Kljub svoji velikosti zna biti zelo nežen.

Bergamasco ali Bergamski ovčar:

Je starodavna pasma, po predvidevanjih stara vsaj 2000 let. Te pse so prvotno uporabljali kot ovčarje v Alpah. Bergamskega ovčarja nemudoma prepoznamo po njegovi najbolj karakteristični lastnosti, njegovi dlaki, zahvaljujoč kateri se bistveno razlikuje od večine drugih psov. Njegov obilen kožuh se namreč naravno spleta v kosme in tvori posebne vrvice, podobne dreadlocksom. Ta dokaj redka, na pogled pa resnično posebna pasma, je skozi stoletja, vse do danes, ostala praktično enaka.

Italijanski ovčar (Maremma):

Menda je ena najstarejših pasem na Zemlji. Več kot 2000 let, če ne več, živi in dobro v skoraj nespremenjeni obliki velikega, ponosnega in neverjetno lepega pasma. Italijanski ovčar še vedno izstopa tudi po svojem neodvisnem značaju in posebni inteligenci.

Ostrodlaki italijanski ptičar (Spinone Italiano):

Spada med stare pasme, saj obstaja že od 13 stoletja. V 20. stoletju so pasmo z načrtno vzrejo še izboljšali. Uporabljali so ga kot lovskega psa na zahtevnih terenih v različnih vremenskih razmerah. Okoli leta 1950 je bil v Italiji razglašen za njihovega najboljšega lovskega psa

Italijanski špic (Volpino Italiano):

Njegova domovina je Italija, pokrajina Toskana. Pasma Italijanski špic obstaja od 19. stoletja, čeprav so njemu podobni psi obstajali že pred 5000 leti. Njegov prednik je verjetno evropski špic. Sprva je bil predvsem v vlogi spremljevalca aristokratov. Pasma je bila pred nekaj desetletji na robu izumrtja, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Izven domovine je malo poznana.

Sicilijanski hrt (Cirneco dell’Etna):

Ta pasma je stara že preko 2000 let, a še vedno ostaja dokaj redka in nepoznana. Sicilijanski hrti so bili vzgojeni za lovske pse, ki se za razliko od drugih hrtov, na lovu zanašajo ne le na oči, pač pa tudi na sluh in voh. Njihova vzreja je bila od prihoda na Sicilijo pred 2000 leti precej izolirana, zato so ohranili prvotni videz. Na Siciliji jih najdemo predvsem v območju okrog vulkana Etna, kjer po terenu, ki ga je ustvarila lava, lovijo zajce.

Italijanski ptičar (Bracco Italiano):

Pasma je stara, saj je njihov obstoj dokumentiran od 14. stoletja. Njegov izvor ni natančno dokumentiran. Zelo je bil priljubljen med plemstvom, uporabljali so ga za lov na pernato divjad. Ob koncu 19. stoletja je skoraj izumrl, z načrtno vzrejo pa so ga uspeli ohraniti. V domovini je bila pasma priznana leta 1949. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1989.

Katja Željan