Borut Modic je v prvi vrsti velik ljubitelj psov, doma mu delajo družbo trije zlati prinašalci, četrti je na poti.
Dva med njimi, Isha in Ray, imata opravljene vse izpite na področjih reševanja pogrešanih v naravi, iskanja pogrešanih v ruševinah in snežnih plazovih. Zadnjih deset let se njegovo življenje vrti okoli dela z reševalnimi psi. Z Rayem, enem izmed njegovih psov, sta nerazdružljiva reševalna ekipa, Isha pa že uživa v zasluženem pokoju.
Za začetek osnovno vprašanje: kaj zajema delo reševalnega psa?
Vloga reševalnega psa je, da najde pogrešano osebo. Preprosto, to je njegovo osnovno poslanstvo. Pes reševalec je naučen, da najde pogrešano osebo.
Sliši se preprosto, a v ozadju so verjetno ure in ure dela?
Šolati reševalnega psa ne pomeni trikrat na teden po dve uri dela. Veliko ljudi ne razume, da imeti reševalnega psa pomeni temu prilagoditi življenje. V praksi to pomeni, da imam pri mojih psih vzpostavljen neki red, ki se ga držim, pa četudi določeno stvar ponovim tisočkrat in več. Starih metod šolanja, uporabe sile ne priznavam, s psi se ne prepiram in večinoma sem do njih zelo prijazen. Živim v stanovanju, lahko pridejo k meni na kavč in tam ležijo, toda ko nekaj rečem, to upoštevajo, brez prepira in ‘vprašanj’. Slabosti, ki jih psi kažejo, ignoriram, pohvale pa potenciram. Vse svoje pse naučim, da znajo dobro prenašati pritisk. Le z disciplino in striktnostjo v vsakdanjem življenju lahko pričakujem optimalno vedenje psa takrat, ko sva na terenu, ko je čas za reševanje.
Koliko časa traja samo šolanje – da je pes pripravljen na izpite in kdaj gre lahko na reševalno akcijo?
Da svojega psa pripravim, da je usposobljen za vse preizkuse, naše in mednarodne, potrebujem tri in pol do štiri leta. Pes mora namreč tudi mentalno dozoreti, da postane dovolj stabilen, tega pa se ne da prehiteti. Pri nas gre reševalni par lahko na akcijo, ko opravi preizkus na eni izmed zvez (na Zvezi vodnikov reševalnih psov Slovenije ali na Kinološki zvezi Slovenije). Te preizkuse je treba osveževati na dve leti.
Ste pri Ishi in Rayu od prvega dne naprej vedeli, da bosta reševalca in jih vzgajali v tej smeri?
Pri Ishi sem začel delati v tej smeri pri enem letu, pri Rayu pa pri devetih tednih. Seveda je na začetku pri takšnem mladičku to delo na način igre, heca, zabave. Če primerjam enega in drugega psa, lahko rečem, da je razlika ogromna in med njima ni primerjave. Ray je popolnoma drugačen v komunikaciji in želji po delu. Mladiček je nepopisan list, in če imaš znanje in mladost psa, potem imaš največ možnosti za res dobro šolanje. Tudi enoletnega psa, na primer iz zavetišča, se lahko pripravi, da bo reševalni pes. Je pa pri tem tveganje, saj ne vemo, kakšne travme in izkušnje ima za seboj. Pes te slabosti začne običajno kazati takrat, ko je v stresu in lahko se šele po nekaj letih zgodi, da ugotoviš, da pes nečesa ne bo zmogel. Zato vsakemu, ki bi se rad lotil reševanja, priporočam, naj se ga loti z mladičem.
Lahko reševalni pes postane prav vsak pes?
Pravil ali omejitev ni, načeloma res lahko reševalni postane vsak pes. Je pa težava, če gre za velikega in težkega psa, saj je lahko otežen sam transport. Na drugi strani pa tudi premajhen pes ni najbolj optimalna izbira, sploh pri reševanju v ruševinah. Ko na primer pridemo na metrsko ruševino, bo majhen pes težko skočil nanjo. S srednje velikimi psi izključimo večino teh ovir. Najbolj pogosto so med reševalci zastopani borderski in avstralski ovčarji, prinašalci, labradorci, nemški in belgijski ovčarji.
Je pomemben tudi značaj psa?
Seveda je značaj pomemben. Moji psi so absolutno nekonfliktni, že od mladičkov naprej nisem toleriral ničesar agresivnega, niti igre, ki je malo ušla nadzoru. Moram pa priznati, da sem tukaj včasih malo razočaran. Principi šolanja se razlikujejo in določeni psi reševalci so agresivni – na druge pse in na človeka. Pravilnik je sicer tak, da če pes ugrizne, dobi eno leto prepoved opravljanja izpita. Če ugrizne še enkrat, dobi prepoved dela. V praksi pa včasih kakšen malo ‘uščipne’ in se mu pogleda skozi prste. Na to sem izjemno alergičen, a žal nimam moči tega spremeniti. Kaj bo, ko ta pes najde otroka in ga bo pogrizel? Tak pes ni nič kriv, vso krivdo nosi vodnik. Poleg tega bi sam osebno preverjal še združljivost psov, česar se zdaj ne počne. Toda na akcijo gre tudi po dvajset psov, in ko so skupaj, lahko nastane težava.
Kako poteka sama akcija in kako pogosto se jih z Rayem udeležujeta?
V Sloveniji imamo izredno dobro razvit sistem proženja akcije. Ko se ugotovi, da je oseba pogrešana, potem policija obvesti center za obveščanje, ta center pa ima spisek vseh reševalnih psov v tej regiji. Pokličejo vodjo, ta prek SMS sporočila obvesti vse možne reševalne pare, ki so prosti. Ker smo prostovoljci, se jih na popoldanske akcije običajno odzove več kot pa na dopoldanske, ko je večina reševalcev v službi. V Sloveniji se v povprečju zgodi petdeset reševalnih akcij na leto. Udeležujemo se jih po regijah; midva z Rayem se jih udeleživa približno deset. Ker pri nas ni veliko potresov, največkrat delamo iskanje pogrešanih v naravi. Vsaka akcija mi je enako pomembna. Konkretno o samih akcijah ne bom govoril, se pa vidi marsikaj, človek mora biti na vse pripravljen. Včasih vidim grozne stvari.
Pes ve, kdaj dela?
Absolutno, to pa mora vedeti. Imamo posebno povelje, jaz ga dam med noge in rečem ‘išči’. Poleg tega mu dam, ko dela, posebno ovratnico, malo večjo, da jo čuti, kar pes povezuje z delom.
Kako pa je z njegovo upokojitvijo?
V Sloveniji ni pravila, kdaj bi moral pes reševalec v pokoj. V mednarodni organizaciji IRA pa je tako, da gre pes lahko na zadnji preizkus pri devetih letih. Če preizkus naredi, mu licenca velja dve leti, torej lahko dela najkasneje do enajstega leta.
So za reševalnega vodnika potrebne kakšne predispozicije?
Dobro je, če je vsaj malo aktiven. Glede tistega, da naletimo tudi na grozne in manj lepe prizore, pa je tako, da praksa pokaže, koliko človeka to sesuje. Na to se človek ne more vnaprej pripraviti, imamo pa v tej smeri organizirano določeno psihološko podporo. Sicer pa je za reševalnega psa treba imeti občutek. Tisti, ki ima nasploh občutek za živali, je pri tem delu v veliki prednosti.
Kaj vam osebno pomeni to delo?
Največja nagrada je, če pes najde pogrešano osebo. Na tem mestu moram poudariti, da res ni pomembno, kateri pes dejansko najde osebo. Za srečen konec so zaslužni prav vsi psi, ki so na akciji sodelovali, nihče ni več ali manj vreden. Na akciji je 50 psov, eden izmed njih slučajno naleti na osebo, ampak heroji so vsi! Če najdemo človeka, grem domov v dobrim občutkom, saj vendarle v to vložim ogromno dela. Kaj je lepšega kot to, da otroci po dveh dneh dobijo zvečer nazaj svojo mamo? To je to, nobenega denarja ne potrebujem, ta občutek je neprecenljiv.
Špela Šimenc