Urška Petek iz društva Hrtji svet: ”Ti psi v življenju nimajo sreče”

Urška Petek je veterinarka, predstavnica društva Hrtji svet in ponosna posvojiteljica greyhounda Suirja, ki prihaja iz zgodbe, na kakršne opozarja društvo.

Ti psi v življenju nimajo sreče, Urška in deset aktivnih prostovoljcev društva pa opozarjajo na problematiko izkoriščanja hrtov v Evropi in po svetu ter iščejo zanje odgovorne vzreditelje.

Za začetek – Urška, kdo ste vi, kako bi se predstavili?

Sem prostovoljka v društvu Hrtji svet Slovenije in ponosna posvojiteljica greyhounda Suirja. Delam kot veterinarka, svoj prosti čas in dopust pogosto namenjam prostovoljnim odpravam v države, kjer psi in mačke potrebujejo veterinarsko oskrbo (Španija, Bosna, Srbija, Kosovo, Ciper, Palestina), saj sem prostovoljka tudi pri Zavodu SVSP. Prostovoljno občasno pomagam tudi v Zavetišču Horjul, saj se zavedam, da je problematika neodgovornih skrbnikov živali na žalost doma tudi pri nas. V prostem času uživam v naravi, v hribih, v druženju s prijatelji in domačimi. Vedno se trudim, da bi bil svet z mojo pomočjo vsaj malce lepši.

Kdaj so v vaše življenje prišli hrti?

S hrti sem se prvič v živo spoznala na prostovoljni odpravi v zavetišče Scooby v Španiji, jeseni leta 2012. Pred tem se sploh ne spomnim, če sem jih kdaj božala ali se z njimi družila, sem pa zgodbo izkoriščanja hrtov spoznavala in se odločila, da jim pomagam. Po tem obisku zavetišča v Španiji pa je bilo očitno, da sem se s hrti ‘okužila’ – nisem se pa zavedala, kako velik del mojega življenja bodo sčasoma postali. Slabo leto kasneje smo v naš dom sprejeli začasnika, greyhounda Wallyja. V življenju res ni imel sreče, saj je bil dobro leto po posvojitvi vrnjen v društvo, prišel k meni, odšel od mene v nov dom, kjer pa se tudi ni izšlo. No, potem pa smo se doma skupno odločili – Wally ostane. In to je bila verjetno najboljša odločitev, saj je bil res neverjeten pes. Žal smo se morali letos spomladi od njega posloviti.

Kakšno je poslanstvo društva Hrtji svet?

Naše poslanstvo je v prvi vrsti opozarjanje na problematiko izkoriščanja hrtov v Evropi in po svetu ter iskanje odgovornih posvojiteljev zanje. Če pa se še malo poglobimo, se trudimo delovati celostno – gremo v zavetišče prostovoljno pomagat (čistimo ograde, pripravljamo hrano za pse, pse spoznavamo – zelo pomembno se nam zdi, da psa spoznamo in imamo več informacij za posvojitelja ter nudimo tudi veterinarsko oskrbo živalim v zavetišču Scooby). Letošnje leto je zaradi koronavirusa zelo specifično in tako od marca naprej v španskem zavetišču ni bilo večjih ekip tujih prostovoljcev. Ko smo se mi letos na začetku avgusta odpravili tja, smo žalostno opazili, da se to pozna tudi na psih – večina jih je bila zadržanih, saj niso imeli dosti stika s prostovoljci v zavetišču. Potem sledi osveščanje javnosti pri nas – velikokrat napišemo kakšen prispevek za časopis ali revijo, se odzovemo povabilu v kakšno televizijsko oddajo, predstavimo naše delovanje na šolah, stojnicah, organiziramo promocijske sprehode in druženja. Vse to z namenom, da bi predstavili, kako krasni psi so hrti in kakšne stvari se jim dogajajo v njihovih izvornih državah. Potem pa še seveda to, da jim najdemo prave domove in odgovorne posvojitelje – pri nas vedno opravimo predposvojitveni obisk, s katerim se prepričamo, da so posvojitelji pravi za hrta oz. da je hrt pravi zanje. Ker ni dovolj, da se jim le najdemo dom, dom mora biti tudi pravi. S posvojitelji ostanemo v stiku tudi po posvojitvi, organiziramo piknik, druženja, sprehode, da se srečamo in spremljamo, kakšne srečne zgodbe pišejo. Zavedamo pa se, da smo brez spremembe v matičnih državah mi le kapljica v morju. Počasi se stvari tudi v Španiji in na Irskem spreminjajo, vendar res počasi in verjetno bo moralo priti do menjave generacije, da se bo izkoriščanje hrtov počasi izkoreninilo. Lani smo se recimo odpravili na mednarodno konferenco Greyhounds around the globe v Dublin, kjer smo dobili podrobnejši vpogled v to, kako deluje tekaška industrija in kaj vse delajo organizacije v tujini, da bi se to res končalo. Na žalost se vse začne in konča pri denarju …

O tem, kakšne stvari se dogajajo hrtom v Španiji, na Irskem in drugje, si lahko preberete tukaj. 

Kako njihova preteklost in izkoriščanje vpliva na pse? Pridejo v novo družino, k posvojiteljem zelo travmatizirani psi?

Večina psov ima za seboj neko preteklost, toda ni res, da so vsi plašni in travmatizirani – v zavetiščih so psi, ki ti ob prvem obisku skočijo v naročje, se crkljajo in zelo uživajo v človeški bližini. Nekateri so takšni, da so malce previdni, a se hitro sprostijo, tretji pa takšni, ki jih je človeka na smrt strah – pogosto imajo slabe izkušnje ali pa jih sploh nimajo, saj nekateri sploh niso socializirani. Še vedno se zgodi, da so ljudje skeptični, kadar jim kdo omeni posvojitev hrta kot odraslega psa. Res je, da je pri psu, posvojenem iz zavetišča z neznano preteklostjo, vedno treba biti potrpežljiv in pazljiv na začetku, da ga spoznamo in da vidimo, kako se navaja na naše življenje – to je zanje vedno velik šok, saj res niso navajeni takšnega sveta. Niso navajeni stopnic, balkonov, številni niso navajeni zaprtih prostorov, prometa … Ampak hrti so zelo prilagodljivi in se domačega okolja in ljudi lepo privadijo. Je pa dejstvo, da vsak hrt ni primeren za vsakega posvojitelja, zato posebno pozornost namenjamo izbiri pravega psa. V družino z malimi otroki in brez izkušenj tako recimo nikoli ne svetujemo posvojitve plašnega psa, saj bi takšna kombinacija povzročala stres tako posvojencu kot posvojiteljem.

Vam je kakšna zgodba še posebej segla v srce, ki bi jo izpostavili?

Teh zgodb je mnogo … Skoraj toliko, kot je psov v zavetiščih. Kar je meni na prostovoljnih odpravah najhuje, je to, ko vidiš, koliko psov čaka na svojo priložnost. Koliko jih je zapuščenih samo zaradi človeškega pohlepa in neodgovornosti. Ko vidiš psa, ki je v zavetišču mesece in leta … Ostaja spregledan, ker mogoče ni prave barve, ker je plašen. Mislim, da če bi imelo več ljudi možnost spoznati te pse v zavetišču, jih videti, bi se lažje odločili za posvojitev – predvsem jim ne bi bilo važno, kako je videti, ampak značaj. Ker na koncu je vsakemu posvojitelju njegov pes najlepši, kajne?

Galgi in greyhoundi so, kljub svojemu krhkemu videzu, res pravi borci. Ko vidiš pse, shirane do kosti, z odrezanimi ušesi, s poškodbo na vratu, ker so jih obesili, s poškodovanimi nogami … Ampak kar vztrajajo naprej in ob primerni oskrbi res lepo okrevajo. In so vedno, ne glede na preteklost, pripravljeni zaupati človeku. Ne vsem, ampak tistemu svojemu pa … Za vedno.

Koliko psom ste že uspeli najti tople domove?

Do tega trenutka več kot 330 galgom, greyhoundom, lurcherjem in podencem. Mi smo na to številko zelo ponosni, sploh zaradi tega, ker je naše vodilo – kakovost pred količino.

Vam tudi doma danes dela družbo kakšen hrt?

Od marca naprej mi dela družbo veliki angleški hrt. oz. greyhound Suir. Njegova zgodba je na žalost krut prikaz irske tekaške industrije – julija 2019 si je na treningu ali tekmi zlomil nogo (petnico) in kljub temu ga je lastnik poslal še na eno dirko. Nato pa so ga po dveh mesecih, ko niso s poškodbo naredili čisto nič, predali v oskrbo organizacije GHIN. Tam so mu takoj uredili obisk ortopeda in prestal je zahtevno ortopedsko operacijo, čakalo ga je več mesecev okrevanja. Jaz sem ga poznala lani decembra, ko sem bila na prostovoljnem obisku na Irskem, vendar takrat še nisem razmišljala o novem psu. Ko je prišel ta čas, sem se obrnila na vodjo zavetišča, rekla, da bi posvojila Suirja (v pol leta, kar je bil v zavetišču, ni imela niti ena organizacija interesa za njegovo posvojitev), in tako je marca, tik pred začetkom karantene, prišel v svoj dom.

Na žalost je tukaj moral še enkrat na operacijo, odstraniti je bilo treba material, ki je bil uporabljen za fiksacijo sklepa, ampak njega ta noga čisto nič ne moti – veselo teka na varno ograjenih poligonih, poda se tudi na kakšen hrib z mano in uživa v zasluženi penziji.

Špela Šimenc