Uporaba kazni: naj bo etična, da povzroči razočaranje in ne taka, ki povzroči bolečino ali strah

Psi imajo različne sposobnosti in potrebe, zato ne moremo vseh učiti na enak način. Uporaba kazni je verjetno prav pri vseh vsaj kdaj neizogibna. Če že, naj bo etična.

Če poznamo interese našega psa in v učenje vključimo stvari, ki jih zanimajo in veselijo, jih tudi lažje motiviramo za sodelovanje, učijo se hitreje, zaradi zaupanja in medsebojnega razumevanja pa se krepi tudi naš odnos z njimi.

Na tečajih niso redki ljudje, ki nikakor ne morejo razumeti, zakaj, kdaj in kako naj nagradijo pse, treba pa jih je pogosto opozarjati, naj z njimi ravnajo bolj nežno. Res moramo psu včasih dopovedati, da dela nekaj, kar nam ni všeč, a ni treba, da za to uporabimo silo in grobosti, saj poznamo tudi druge, veliko bolj etične oblike kazni, ki pri psu povzročijo zgolj razočaranje, ne pa bolečine ali strahu. Tudi take kazni moramo uporabljati le, kadar je to res upravičeno in se ob tem zavedati, da ne kaznujemo psa, temveč neprimerno vedenje.

Veliko vedenj, ki nas danes motijo, so psi podedovali od svojih prednikov. Z grobimi korekcijami ne bomo odpravili naučenih, še manj pa prirojenih odzivov psov ali njihove želje po potešitvi nagonov, tvegamo pa, da se nas bodo začeli bati in nam ne bodo zaupali. Mimogrede, nagon in instinkt sta pojma, ki se v kinologiji pogosto omenjata, pa tudi pogosto zamenjujeta. Instinktivni odzivi so genetsko pogojeni in ne temeljijo na učenju oz. na preteklih izkušnjah psa, nagon pa je notranje stanje napetosti, nekakšno gonilo ali sla, ki ga motivira, da se loti aktivnosti, ki bi lahko to napetost sprostile.

Karmen Zahariaš