Kako psa pripraviti na prihod dojenčka

Prihaja nov dojenček in se doma sprašujete, kako se bo odzval kuža? Kako ga pripraviti in navaditi na dojenčka?

Otrok se ob kužku nauči pozitivnega odnosa do živali, odgovornosti, mirnosti, nežnosti, skrbnosti že v zgodnjem otroštvu. Nekaj nasvetov za prijetno sobivanje …

Za kužka se s prihodom dojenčka ne sme nič spremeniti. To dosežete tako, da začnete spremembe uvajati, predno pride dojenček, da jih ne bo povezal z njim.

  • Če je pes do zdaj smel na kavč, pa po prihodu dojenčka tega ne bo smel več, ga na to navadite že mesece, predno pride domov dojenček.
  • Če se bo spremenila dnevna rutina – kuža bo hodil na krajše sprehode ali sprehode ob drugih urah – ga na to ravno tako začnite navajati prej.
  • Če ima kuža slabe navade, ga je treba teh prav tako odvaditi že pred prihodom dojenčka. Za to se obrnite na inštruktorje v pasjih šolah. Odvadite ga lajanja na zvonec ali skakanja na ljudi.
  • Pred prihodom dojenčka ga lahko seznanite z opremo in igračami, predvsem s tistimi, ki oddajajo različne glasove. Še posebej, če je kuža boječ in potrebuje za sprejemanje novih stvari več časa.
  • Kuža se lahko brez težav približa dojenčku, a vedno pod nadzorom! Dovolite mu, da ga povoha in prav nič se ne bo zgodilo dojenčku – tudi, če ga poliže.
  • Ko pride mama domov s porodnišnice, naj dojenčka prime nekdo drug, mama pa naj pozdravi kužka.
  • Ob prihodu dojenčka kužka nikakor ne smete zanemariti. Mama se lahko mirno uleže z dojenčkom na zofo in poleg dojenčka crklja tudi kužka, tako se bo kuža zagotovo še zmeraj počutil zaželenega in bo imel manj razlogov za ljubosumje.
  • Na sprehode z dojenčkom naj mama vzame tudi kužka.
  • Kužka k dojenčku ne silite. Tudi, če ga bo ignoriral, ga bo slej ko prej premagala radovednost in ga bo prišel pogledat. Če še ne poznate telesne govorice psa, se o njej dobro poučite vsi člani družine; tako boste lahko prepoznali, če kužku ob dojenčku ne bo prijetno. Dajte mu tudi možnost, da se umakne na svoj prostor. Na tem prostoru ga vedno pustite pri miru.
  • Takoj, ko bo dojenček začel kazati zanimanje za kužka, ga začnite učiti, kako se do psa vesti. Nikar naj ga ne cuka, tudi objema ne. Kužki tega v resnici ne marajo. Dotika naj se ga nežno in na kratko in samo toliko časa, dokler je to prijetno tudi kužku. Ko se bo otročiček razvijal, ga učite, da mu raje, kot da ga boža, vrže kakšno igračko.
  • Če otrok nadleguje psa ali pes otroka, ju ločite z ograjo ali vrati. Še posebej je to pomembno takrat, ko se otrok začne plaziti in raziskovati okolje in ko ne more nihče od odraslih situacije nadzorovati, ker na primer ravno kuha kosilo.
  • Koliko je star otrok, ki ga poleg psa ni treba več nadzorovati, je odvisno od zrelosti otroka. Predvsem mora zelo dobro razumeti, kako se do psa vesti in kdaj ga mora pustiti pri miru.

Avtorica: Simona Lustek

 

5 zmot o vzgoji psov (2. del)

Še 5 primerov vzgoje, ki nikakor ne sodijo v koncept pozitivne motivacije, brez prisile.

1. Želi se le igrati

Ni vse igra, čeprav je na prvi pogled tako videti. Nadlegovanje (mobing) je znano tudi v pasjem svetu. Ali gre res za igro, lahko opazimo po telesnih znakih in načinu igranja. Če iz obraza in vedenja našega psa opazimo, da v igri uživa in da psa med igro menjavata vlogi tako, da nekaj časa preganja eden drugega in se nato zamenjata, je to znak, da je vse v redu. Če opisanih znakov ne opazimo, je bolje, da igro prekinemo. Upoštevati moramo tudi, da se morda naš štirinožec ne želi igrati z drugimi psi in mu je naša družba povsem dovolj.

2. Če je psa strah, to preprosto ignorirajmo

Tudi v strokovnih krogih je še do nedavnega veljalo prepričanje, da je strah pri psu najbolje ignorirati. Pomirjujoče besede naj bi njegov strah le še poglobile, saj bi z njimi njegovo vedenje potrjevali in utrjevali njegovo prepričanje, da se je zgodilo nekaj neprijetnega. To seveda ni res. Zato je prav, da se na njegov strah odzovemo, ne smemo pa ga pomilovati. Hladnokrvno mu moramo dopovedati, da je vse v redu. Tako bo pes dobil občutek varnosti, saj ima ob sebi psihično stabilnega partnerja, ki mu lahko zaupa. Prav je tudi, da z igro ali na kakšen drug prijeten način preusmerimo pozornost od tistega, kar ga je prestrašilo.

3. Kar se je naučil, ne bo nikoli pozabil

Bilo bi lepo, ampak v praksi žal ni tako. Tudi za pse velja, da vaja dela mojstra. Znanje, ki ga je naš pes pridobil na tečaju osnovnega šolanja, bomo ohranili le tako, da bomo vaje redno, se pravi vsak dan, utrjevali.

4. Pes, ki maha z repom, je vesel

Mahanje z repom ne pomeni vedno, da je pes veselo razpoložen oz. da je prijazen. Pomeni lahko tudi, da je pes vznemirjen. Zato je potrebno za resnično stanje pogledati še na druge telesne znake in mimiko. Če na primer maha z repom in ima pri tem dvignjen greben, to pomeni, da je na nekaj pozoren.

5. Moj pes zna, ampak noče

S tem se preprosto ne moremo sprijazniti. Gre pač za doslednost: če od psa nekaj zahtevamo, moramo poskrbeti, da bo to tudi opravil, pa čeprav ga v danem trenutku zanima nekaj povsem drugega. Ko bomo imeli občutek oz. bomo z veliko verjetnostjo predvidevali, da naš pes zahteve ne bo izpolnil (ni ”pri volji”, je od nas preveč oddaljen), je bolje, da se zahtevi odpovemo. Moramo pa seveda poskrbeti, da se bo pes v vsakem primeru odzval na povelje prepovedi (”Ne smeš!”) ali na naš klic. Odzivanje na ti dve povelji je namreč življenjsko pomembno.

5 zmot o vzgoji psov

Vzgoja psa se je skozi desetletja močno spremenila. Avtoritarno, vojaško strogost je zamenjala pozitivna motivacija brez prisile. A v glavi marsikaterega skrbnika so še vedno globoko vtisnjena stara načela. Skušajmo jih spremeniti!

1. Uredilo se bo samo po sebi

Prepričanje je lažno, pa še vedno preveč prisotno, sploh ko gre za srečanja z drugimi psi. Kakšen konflikt res rešijo psi sami. Toda, kaj pa če ga ne? Tu ne gre le za možnost poškodb, temveč tudi za psihični vpliv teh situacij na bolj občutljivega izmed psov. Poleg tega se vprašajmo: kako nam bo pes zaupal, če ga v ranljivih situacijah pustimo samega? Bolje bo, da pravila pri srečanjih postavljamo skrbniki.

2. Vedenje je značilno za pasmo, zato ga ne moremo spremeniti

Marsikdaj vedenje svojega psa opravičujemo z njegovo pasemsko pripadnostjo. ”To je pač šnavcer, ne morem ga odvaditi vlečenja na povodcu”, ali pa ”beagle ima zelo razvit lovski nagon in ga zato ne morem spustiti s povodca”, sta stavka, ki ju lahko pogosto slišimo. Ali je to res? Povsem normalno je, da se bo lovski pes hitreje odzval na premikajoče se dražljaje, kot kakšen pripadnik molosoidnih pasem. Ampak s pravilno vzgojo lahko dobro obvladamo vsakega psa in vsako pasemsko posebnost. Z redno vadbo, potrpežljivostjo in doslednostjo bomo zmagali.

3. Mladiček je zaščiten!

Skrbnik, ki misli, da odrasli psi ne napadajo mladičev, bodo verjetno kaj kmalu neprijetno presenečeni. Pasji mladiči pred takšnimi napadi nimajo kakšne ”naravne” zaščite. Res je, da imajo takšno zaščito v lastnem krdelu, kjer jim mati marsikaj dovoli, tuji psi pa do vsiljivih pasjih mladcev niso nič kaj posebno nežni in prijazni. Nekateri odrasli psi, ki imajo slabe izkušnje z mladiči, so do njih še posebej napadalni. Seveda pa mladiček potrebuje stik z odraslimi psi, le s skrbniki se prej pogovorite o odnosu njegovega psa.

4. Psi potrebujejo trdo roko

Kdor razmišlja tako, ni poznavalec vedenja psov. Še vedno se najdejo tudi skrbniki, ki ostrine in strogosti ne razlikujejo od doslednosti. Doslednost je pri vzgoji psov nujno potrebna, saj z njo psa učimo osnovnih pravil. Z nedvoumnimi pravili bomo olajšali življenje tako sebi, kot svojemu štirinožnemu prijatelju. Želena pravila pa bo psiček sprejel in se po njih ravnal, če jih bomo določali s potrpežljivostjo in ljubeznijo. Vodnik, ki mora vedno znova dokazovati, da je prvi v krdelu, v pasjem svetu ne uživa zaupanja.

5. Ima slabo vest?

Čeprav je videti, da ima pes slabo vest, ko smo ugotovili, da je uničil povsem nov čevelj, živimo v zmoti. V takšnih primerih namreč pes nima občutka, da je storil karkoli narobe in zato tudi nima slabe vesti. Pes pa zna iz našega razpoloženja prav dobro razbrati, da ga ne čaka nič dobrega, čeprav ne ve zakaj. Karati ali celo kaznovati psa po dejanju je povsem nesmiselno in neučinkovito. Ukrepamo lahko le, če dobimo psa pri dejanju.

Tudi majhni psi potrebujejo vzgojo in šolo

Večkrat se srečamo z vodnikom kakšnega malega psa, za katerega je očitno, da mu primanjkuje osnov vzgoje in poslušnosti. Žal je veliko vodnikom malih psov mnenja, da njihov mali pes ne potrebuje nobene vzgoje ali šole, ker je pač majhen.

S tem seveda škodijo tako svojemu psu kot okolici, saj psa očitno ne vidijo kot pravega psa, pač pa kot mali pasji nadomestek, okolica pa gotovo ne uživa v vedenjskih težavah, ki jih kaže mali pasji razposajenec.


Dejstvo je, da je vsak pes le pes, ne grede na velikost. Pa vendar malim psom marsikdo ne priznava dolžnosti in pravic, ki pasji vrsti pripadajo.


Prav je, da se enakovredno posvetimo tudi vzgoji malih psov, čeprav je jasno, da pritlikavi pes, težak le nekaj kilogramov, svoje okolice kljub nevzgojenosti ali napadalnosti ne ogroža toliko, kot znatno težji pes s podobno vedenjsko sliko.

To pa nikakor ne pomeni, da ne more povzročiti nobene škode. Napadalen mali pes namreč lahko prav tako hudo prestraši otroka ali starejšo osebo, lahko preganja druge živali ali se zapodi pod avto in povzroči prometno nesrečo. Ob vsem skupaj pa ne pozabimo še na to, da pes, ki se zaganja v druge pse in ljudi, tudi sam ni sproščen in zadovoljen.