Nova raziskava Veterinarske univerze na Dunaju kaže, da je zgodba morda precej starejša. Tudi volkovi se namreč na vonj človeškega strahu odzovejo podobno kot psi.
Raziskovalci z Veterinarske univerze na Dunaju (Vetmeduni) so primerjali 11 psov in osem volkov iz Wolf Science Centra. Živali so bile vzgojene v podobnih razmerah, hranjene in dobro navajene na ljudi.
Rezultati raziskave so bili julija objavljeni v znanstveni reviji Animal Cognition, Vetmeduni pa jih je avgusta predstavila javnosti.
V poskusu so uporabili »vonj strahu«
Raziskovalci so uporabili vzorce človeškega vonja. Prostovoljke so gledale bodisi nevtralne bodisi strašljive prizore, raziskovalci pa so nato zbrane vzorce znoja uporabili pri poskusu.
Psi in volkovi so lahko izbirali med dvema ciljema. V kontrolnem poskusu sta oba vsebovala nevtralni človeški vonj, v drugem pa je eden vseboval nevtralni vonj, drugi pa vzorec, povezan s strahom.
Niti psi niti volkovi niso jasno izbirali enega ali drugega vonja. Se je pa ob vonju strahu spremenilo njihovo vedenje.
Obe vrsti sta se krajši čas zadrževali ob ciljnih predmetih in pogosteje pogledovali proti svojemu skrbniku oziroma trenerju. Hkrati so tako psi kot volkovi cilje pogosteje obiskovali, zato raziskovalci opozarjajo, da njihovega odziva ne moremo razložiti samo kot izogibanje. Morda so bili bolj radovedni, negotovi ali vznemirjeni. Psi so ob vonju strahu nekoliko pogosteje predčasno končali preizkus, pri volkovih pa tega niso opazili.
Sposobnost morda ni nastala z udomačitvijo
Prav primerjava z volkovi je najzanimivejši del raziskave. Če bi bila občutljivost na človeške čustvene vonjave predvsem posledica udomačitve, bi lahko pričakovali večjo razliko med vrstama.
»Naši rezultati kažejo, da se tako volkovi kot psi odzivajo na signale človeškega strahu – vsaj kadar so vajeni ljudi,« je rezultate povzela prva avtorica raziskave Svenja Capitain z Vetmeduni.
Ugotovitve zato odpirajo možnost, da ima ta sposobnost korenine že v času pred udomačitvijo psa. Raziskovalci pa poudarjajo, da bo treba še ugotoviti, koliko k podobnemu odzivu prispevata sorodnost obeh vrst in koliko njune podobne izkušnje z ljudmi.
Raziskava je zanimiva tudi za vsakdanje življenje s psi
Na naše živali namreč morda ne vplivajo le glas, obrazna mimika in gibanje, temveč tudi kemični signali, ki jih oddajamo, ne da bi se tega sploh zavedali.
Preberite tudi: Kako pes vedno ve, kdaj ga najbolj potrebujemo?
