Podobno kot s sterilizacijo preprečujemo določena bolezenska stanja, lahko z gastropeksijo preprečimo zasuk želodca. Lastniki velikih pasem ste gotovo za izraz že slišali.
Strokovno pojav imenujemo sindrom razširitve in zasuka želodca (angleško gastric dilatation and volvulus, v nadaljevanju GDV), ki se še vedno pojavlja razmeroma pogosto in je v veterini ena izmed največjih urgenc. Če se simptomov ne prepozna in ne ukrepa hitro, je umrljivost zelo visoka.
Napihnjenost trebuha, sopenje, poskusi bruhanja, nemir, izrazita oslabelost – to so klasični, za GDV značilni klinični znaki. Splošno stanje se zelo hitro slabša, pogosto lastniki psa najdejo nepokretnega šele zjutraj, posebej če niso ves čas z njim, ko je lahko zanj že prepozno. Dejavnikov tveganja je več; psi velikih pasem, preobilni obroki, fizična aktivnost po hranjenju, stres in pridružene bolezni, ki vplivajo na praznjenje želodca, so le nekateri izmed njih. Večinoma gre za kombinacijo različnih dejavnikov, pogosto pojava GDV tudi zelo skrben lastnik ne more preprečiti.
Pri GDV se želodec močno napolni s plinom in hrano, zaradi česar se najprej močno razširi, nato pa še zasuka okrog svoje osi. Zaradi tega pride do stiskanja žil, ki preskrbujejo želodec in vranico s krvjo. Povečan želodec pritiska tudi na druge večje žile, posledično srce ne dobi dovolj krvi za preskrbo organov s kisikom, kar vodi v odpoved organov. Zaradi pritiska želodca na trebušno prepono postane dihanje oteženo, kar še dodatno zmanjša preskrbljenost s kisikom. Kaskada patoloških procesov zelo hitro privede do stanja šoka in pogina.
Ključno je hitro ukrepanje
Nemalokrat na dežurno službo kličejo prestrašeni lastniki večjih psov v skrbi, da je pri njihovem psu prišlo do zasuka. Včasih gre na srečo tudi za lažni preplah ali pa je prišlo samo do razširitve želodca in ne do njegovega zasuka. V vsakem primeru takšno previdnost spodbujamo, saj je prepoznavanje znakov in hitro ukrepanje ključno za preživetje psa. Pri GDV je namreč treba reševati šok z medikamentozno terapijo in čim prej poskusiti izprazniti plin in hrano iz želodca. V primerih, da je vhod v želodec zaradi zasuka popolnoma neprehoden, je potrebna operacija. Umrljivost je kljub temu visoka. Odvisna je od stanja posameznega pacienta, komplikacij med in po operaciji in trajanja obolenja – dlje kot je pes v takšnem stanju, slabša je prognoza.
Z gastropeksijo nad zasuk želodca
Na srečo lahko s pomočjo gastropeksije GDV preprečimo oziroma močno zmanjšamo verjetnost, da kljub napihnjenosti želodca pride do zasuka le-tega. Gre za kirurški postopek, pri katerem del stene želodca prišijemo na trebušno steno. S tem ob morebitni razširitvi omejimo gibanje želodca oziroma dosežemo, da ostane v tem položaju in se ne obrača.
Minimalno invazivna laparoskopska gastropeksija
Operacijo lahko opravimo na klasičen ali laparoskopski način. Zlati standard operacije je laparoskopska gastropeksija, ki je minimalno invazivna, okrevanje pa je v primerjavi s klasičnim pristopom hitrejše. Podobno kot pri laparoskopski sterilizaciji tudi pri laparoskopski gastropeksiji skozi tri majhne odprtine uvedemo kamero in delovna kanala, preko katerih tudi izvedemo postopek. Kamera nam omogoča dobro vizualizacijo tkiv v notranjosti trebuha, z instrumenti pa prišijemo želodčno steno na trebušno steno in tako želodec fiksiramo. Rane na koži po posegu so komaj vidne, pes pa je že isti dan odpuščen v domačo oskrbo.
Laparoskopsko gastropeksijo priporočamo pri večjih pasmah psov, ki so k GDV nagnjeni. Praviloma so to psi z globokim prsnim košem, kot na primer psi pasem nemška doga, bernski planšarski pes, weimaranec, doberman, irski seter, nemški ovčar, pojavlja pa se tudi pri velikih mešancih. Nemške doge na primer razvijejo sindrom v 40%, ocenjujemo pa, da številka ni nizka niti pri drugih velikih pasmah. Laparoskopsko gastropeksijo lahko opravimo pri mladem ali že odraslem psu. Poseg je možno opraviti sočasno s klasično kastracijo samca oziroma laparoskopsko sterilizacijo psice.
.
