Sindrom je stanje, ki ga skrbniki pogosto opisujejo kot “pasjo demenco”.
Smernice so bile objavljene 24. decembra 2025 v Journal of the American Veterinary Medical Association (JAVMA).
Dokument je pripravila mednarodna delovna skupina Canine Cognitive Dysfunction Syndrome (CCDS Working Group), ki združuje raziskovalce kognicije pri psih in veterinarje iz prakse. O smernicah so poročali v začetku januarja prek univerzitetnega sporočila za javnost.
Kaj smernice dejansko standardizirajo?
Jedro novosti je, da smernice:
- definirajo CCDS kot kroničen, progresiven, s staranjem povezan nevrodegenerativni sindrom, ki vpliva na vsakodnevno funkcioniranje psa (v različni meri);
- sistematizirajo glavne vedenjske domene, ki jih mora veterinar ocenjevati pri sumu na CCDS – povzete v okrajšavi DISHAA:
-
- Disorientation (dezorientacija)
- Interactions (spremembe socialnih interakcij)
- Sleep disruption (motnje spanja)
- House soiling (nečistoča v stanovanju)
- Activity changes (spremembe aktivnosti)
- Anxiety (tesnoba)
- predlagajo 3 stopnje resnosti (blaga, zmerna, huda), da bi bili izvidi med ambulantami in študijami primerljivi.
Zakaj je to pomembno za veterinarje?
Do zdaj je bil CCDS pogosto “diagnoza po občutku” ali pa so se znaki pripisovali “normalnemu staranju”. Smernice ciljajo na to, da veterinar dobi praktična merila za:
- zgodnejše prepoznavanje (tudi blagih, občasnih znakov),
- dosledno spremljanje napredovanja skozi čas (npr. primerjava ob kontrolah),
- bolj strukturirano izključevanje drugih vzrokov vedenjskih sprememb pri starejšem psu (bolezen, bolečina, presnovne motnje ipd.), preden se zaključi, da gre za CCDS.
Veterinarski mediji so smernice izpostavili kot prelomne predvsem zato, ker omogočajo bolj enoten pristop med klinikami in s tem tudi boljše zbiranje podatkov za raziskave in razvoj terapij.
Kaj to pomeni za skrbnike in pse?
Za skrbnike je največja sprememba v tem, da “sumljivi” znaki dobijo jasnejši okvir, kaj opazovati in kdaj je čas za pregled.
Znaki, na katere smernice posredno usmerjajo pozornost (prek DISHAA), vključujejo npr.:
- pes se izgublja v znanem okolju, “obtiči” v kotu, zre v steno,
- postane drugačen v odnosu do ljudi/psov (bolj odmaknjen ali pretirano oprijemljiv),
- nočno prebujanje, nemir, tavanje,
- “WC nesreče” v stanovanju pri prej sobno čistem psu,
- sprememba dnevne rutine, manj zanimanja za igro/sprehod ali nenavadna nemirnost,
- več tesnobe, vokalizacije, občutljivosti.
Smernice ne pomenijo, da je “vsak starejši pes z nespečnostjo dementen”, ampak da je treba znake oceniti sistematično in jih spremljati – podobno kot pri kroničnih boleznih, kjer je trend skozi čas pomembnejši od enkratnega vtisa.
Ker so merila enotna, bodo raziskovalne skupine lažje primerjale rezultate študij (npr. prehranske intervencije, obogatitve okolja, zdravila) in ločile “normalno staranje” od klinično pomembnega upada. To je eden od razlogov, da organizacije, povezane z zdravjem psov in raziskavami staranja, smernice javno pozdravljajo.
Preberite tudi: Kako prepoznati bolečino pri starejših psih?
