Vnetje sklepov pri psih in mačkah

Ko ljubljenec z leti postaja vse bolj okoren, mnogo skrbnikov postane zaskrbljenih. Dejstvo pa je, da se takšna okorelost pojavlja pri velikem številu psov in mačk, ko ti zaidejo v zrela leta.

Vnetje sklepov ali artritis je namreč zelo pogosto stanje, še posebno med psi srednjih in večjih pasem ter pri tistih s čezmerno telesno težo.

Znaki artritisa so skrbnikom sprva le težko zaznavni: s sivino okoli gobčka obdan pes lahko zjutraj nekaj počasneje vstaja, mačka pa ne skače več tako visoko kot prej. Sčasoma pa tudi skrbniku postane očitno, da ima ljubljenec težave z gibanjem in kmalu je jasno tudi to, da žival med hojo, poskakovanjem ali celo med sedenjem občuti bolečino. Za skrbnika je lahko mučen trenutek, ko spozna, da ima njegov ljubljenec artritis. Na srečo pa je to stanje, za katero ni nujno, da pomeni slabo kakovost življenja. Na voljo imamo namreč zdravila, terapije, posebne diete in nekaj načinov, s katerimi prilagodimo bivalno okolje, s čimer pomagamo k lažjemu življenju.

Spremembe zaradi artritisa se pri psih večjih pasem precej hitro opazijo, saj so njihovi sklepi obremenjeni s precej veliko telesno težo. Pri manjših psih in tudi mačkah pa se spremembe lahko pokažejo šele kasneje v starosti, kar pa ne pomeni, da nimajo prizadetih sklepov. Težave, ki v končni fazi privedejo do vnetja sklepov, artritisa, se lahko začnejo že zgodaj v življenju živali, vendar jih takrat ne opazimo.

Najpogostejši dejavniki tveganja:

Starost:

Ko živali ostarijo, se jim sklepni hrustanec postopoma obrablja. Čeprav so težave z gibljivostjo precej pogostejše pri starejših psih in mačkah, se lahko pojavijo tudi pri mlajših.

Pasma:

Nekatere pasme imajo prirojena ali dedna stanja, zaradi katerih so bolj nagnjene k razvoju težav z gibljivostjo kasneje v življenju. Tako so težave z gibljivostjo pri njih lahko pogostejše. Med te, bolj ogrožene pasme psov, sodijo labradorci, zlati prinašalci, nemški ovčarji in rotvajlci. Pri mačkah pa med bolj ogrožene pasme sodijo himalajke, perzijke in siamke.

Čezmerna telesna teža:

Čezmerna telesna teža predstavlja dodaten stres za sklepe in hrustanec, zaradi česar se možnost pojava težav s sklepi poveča. Vsekakor ta dejavnik tveganja ni zanemarljiv – velik delež vnetij sklepov gre prav na račun čezmerne telesne teže, zaradi katere se hrustanec hitreje obrablja, zaradi teže pa so sklepi tudi bolj izpostavljeni poškodbam.

Življenje z bolečimi sklepi:

Težave z gibljivostjo imajo resen vpliv na zdravje ljubljenca. Pri psih, ki imajo težave z gibljivostjo, bo prvi opazni znak, da ljubljenec težko vstaja, je tog in le z odporom hodi in teče. Mačke pa znajo precej dobro skrivati težave in dolgo lahko opazimo le, da so manj aktivne, več počivajo in skačejo le z manjše višine.

Znaki težav z gibljivostjo pri mačkah:

• Manjša aktivnost

• Postane samotarska, manj družabna

• Ima odpor do skakanja z ali na razne površine

• Manj redno uporablja svoje stranišče

• Hodi togo ali celo šepa

Znaki težav z gibljivostjo pri psih:

• Opazna je togost, zlasti po počitku

• Okleva pred hojo po stopnicah

• Na sprehodih zaostaja, ali se hitro utruja

• Raje se uleže, kot da bi stal ali sedel

• Cvili, renči ali celo hlastne z gobčkom, ko se dotaknemo prizadetega področja

Pravilna oskrba ljubljencev z artritisom

Ko je postavljena diagnoza in ugotovljena stopnja bolezni, se bo veterinar odločil, katero zdravljenje bo najučinkovitejše. Odvisno torej od bolezni, vam bo veterinar lahko priporočil protivnetna zdravila, s katerimi zmanjša otečenost sklepov in olajša gibanje. Pogostokrat veterinar priporoči tudi posebno dieto ali prehranska dopolnila, ki krepijo sklepni hrustanec, lahko pa tudi zmanjšujejo vnetje in bolečino. Zelo pomembno je, da ljubljencu brez posveta z veterinarjem ne dajemo nobenih zdravil, saj lahko povzročimo nepopravljivo škodo.

Pri nekaterih živalih pride v poštev tudi operativen poseg, s katerim veterinar popravi stanje v sklepu. Glede tega se veterinar odloči na podlagi starosti ljubljenca, splošnega zdravstvenega stanja in napredovanja artritisa.

Mnogo veterinarjev priporoča tudi dodatne metode zdravljenja, kot sta fizioterapija in masaža. Te pa mora seveda izvajati izurjen terapevt.

Boštjan Vidic, dr. med. vet