Zavetišča za živali so bila ustvarjena kot začasna rešitev. Kot varno zatočišče, kjer žival počaka na nov dom, okreva po travmi in dobi drugo priložnost.
A v praksi se vse pogosteje dogaja nekaj povsem drugega: psi in mačke v zavetiščih ostajajo mesece, leta – včasih celo večino svojega življenja.
O tem odkrito in brez olepševanja govori tudi Zavod Muri, ki se vsakodnevno sooča z nerazumevanjem javnosti in nerealnimi predstavami o tem, kaj pomeni življenje v zavetišču.
Kako si ljudje sploh predstavljajo bivanje živali v zavetišču?
V eni od svojih objav so zapisali: »Kakšno ogorčenje – obsojeni smo bili celo mučenja mačk. Vse, kar smo objavili, pa je bil le delček vsakdana nekega mačka iz zavetišča, po imenu Lucky. Lucky ima celo to, kar mnogi imenujejo nadstandard: iz zavetiške sobice omogočen izhod na mačji balkon.«
Pa vendar Zavod Muri jasno opozarja, da to ne pomeni, da je življenje v zavetišču za žival dobro ali dovolj: »Mar mislite, da jim je lepo? Odvzete iz narave, nekatere so izgubile svoje domove in so zaprte med štirimi stenami.«
Zavetišče ni kraj, kjer bi živali želele ostati
Živali v zavetiščih niso tam po lastni izbiri. Večina si želi točno tega, kar je za mnoge samoumevno, oditi nekam, kjer ne bo potrebno na vsakem koraku gledati drugih mačk, kjer ne bodo večinoma same in kjer bodo lahko ležale na kavču s svojimi ljudmi.
Zavetišče ni dom. Je kompromis. In ta kompromis je za številne živali dolgotrajen in psihično izjemno obremenjujoč.
Leta čakanja – predvsem za “nezaželene” živali
Kot opozarjajo pri Zavodu Muri, je realnost kruta:
Na poti do lepšega življenja bi naj bila zavetišča prehodna postaja. Vendar večina muc – predvsem črne, tigraste, črnobele, starejše in/ali pozitivne na FIV/FeLV – čaka tudi po VEČ LET, zaprta za štirimi stenami.«
To potrjujejo tudi izkušnje drugih zavetišč in organizacij za zaščito živali: barva kožuha, starost ali zdravstveni status pogosto odločajo o tem, ali bo žival sploh kdaj dobila priložnost za dom.
Statistika slovenskih zavetišč: Toliko psov že več let čaka na svoj dom
Zavetišča ne morejo nadomestiti doma
Zavetišča ne morejo nadomestiti doma. Ne morejo nadomestiti človeka. In ne morejo sama rešiti problema, ki je v svojem bistvu družbeni.
Kot poudarjajo pri Zavodu Muri, je to, kako dolgo bodo še čakali, odvisno samo in izključno od nas.
Posvojitev, začasen dom, odgovorno skrbništvo in sprememba odnosa do živali so edina pot, da zavetišča znova postanejo to, kar bi morala biti – začasna vmesna postaja, ne končna postaja življenja.
