Nova analiza velike ameriške zbirke podatkov kaže, da so agresija, strah in težave ob ločitvi morda precej manj razširjeni, kot so nakazovale nekatere prejšnje raziskave.
Raziskovalci so ponovno analizirali podatke projekta Dog Aging Project, enega največjih dolgoročnih raziskovalnih projektov o zdravju in življenju psov.
Zanimalo jih je predvsem, kako pogosto skrbniki pri svojih psih poročajo o vedenju, ki bi ga lahko opredelili kot problematično.
Rezultati opozarjajo na pomembno težavo: odgovor je močno odvisen od tega, kaj sploh štejemo za vedenjsko težavo in kako jo merimo.
Kdaj običajno pasje vedenje postane »težava«?
Pes lahko zalaja na neznanca, se prestraši glasnega zvoka ali postane nemiren, ko ostane sam. Toda posamezen tak dogodek še ne pomeni vedenjske motnje.
Prav način razvrščanja vedenja lahko močno vpliva na statistiko.
Če kot težavo štejemo že vsak posamezen znak strahu, agresivnosti ali nelagodja, dobimo zelo visoke deleže »problematičnih« psov.
Če upoštevamo pogostost in intenzivnost vedenja, je slika drugačna.
Nova analiza zato postavlja pod vprašaj predvsem senzacionalne interpretacije, po katerih ima vedenjske težave skoraj vsak pes.
stock.adobe.com
Strah je pogostejši od agresije
Med vedenji, ki jih skrbniki opažajo, so različne oblike strahu in občutljivosti na določene dražljaje precej pogoste. To pa ni enako kot klinična vedenjska motnja.
Podobno velja za agresivno vedenje. Renčanje ali obrambni odziv v določeni situaciji ima lahko povsem drugačen pomen kot pogosto in nepredvidljivo agresivno vedenje. Pri ocenjevanju psa so zato pomembni okoliščine, pogostost in intenzivnost odziva.
Tudi »ločitvena tesnoba« ni vsako pogrešanje skrbnika
Raziskovalci opozarjajo tudi na težave pri opredeljevanju vedenja, povezanega z ločitvijo. Pes, ki ob odhodu skrbnika nekaj časa cvili, nima nujno ločitvene tesnobe.
Pri resnejših težavah se lahko pojavijo dolgotrajno lajanje ali tuljenje, uničevanje predmetov, opravljanje potrebe v stanovanju, panično vedenje ali poskusi pobega.
Razlika je pomembna, saj oznaka »vedenjska težava« vpliva tudi na to, kako skrbnik razume svojega psa in kako se nanj odzove.
Pes ni problematičen samo zato, ker se kdaj vede – kot pes
Raziskava tako predvsem opozarja, da moramo biti previdni pri velikih številkah in trditvah, da ima vedenjske težave skoraj vsak pes. Občasni strah, lajanje, renčanje ali nelagodje še niso diagnoza.
